Program: Svetovalnica za motnje hranjenja MUZA Družba in Javne Storitve, Zdravje

Ta motnja še ni definirana kot specifična oblika, zato namesto o diagnostičnih govorimo o raziskovalnih kriterijih v procesu prepoznavanja le-te. Zaenkrat je omenjena motnja diagnosticirana kot motnja hranjenja, ki ni drugače specificirana (Eating disorder Not Otherwise Specified).

Mnogo posameznikov je v stiski zaradi prenajedanja, ki pa ni basanje s hrano (binge eating). Tudi pri nekaterih drugih motnjah opazimo prenajedanje.

Raziskovalni kriteriji

• ponavljajoče se epizode prenajedanja, basanja s hrano. V določenem času (npr. v 2 urah) oseba poje količino hrane, ki je definitivno večja, kot bi jo pojedla večina ljudi v enakem času in podobnih okoliščinah;
• občutek izgube kontrole nad hranjenjem (oseba ima občutek, da  ne more prenehati jesti ali kontrolirati, koliko bo pojedla.

• oseba je hitreje, kot je to normalno;
• je, dokler se ne počuti neprijetno polna;
• poje velike količine hrane, ko ne čuti fizične lakote;
• je sama, ker jo je sram, koliko  poje;
• oseba se prenajeda dvakrat tedensko vsaj šest mesecev.

• prenajedanje ni povezano z redno uporabo neprimernih kompenzatornih vedenj (z očišče(va)njem, stradanjem, pretirano telovadbo) in se ne pojavi znotraj primera anoreksije ali bulimije nervoze.

Epizode basanja s hrano

Epizode prenajedanja se med seboj lahko zelo razlikujejo po trajanju. Večina posameznikov ima težave razmejiti basanje s hrano (prenajedanje) v več posameznih epizod. Nimajo pa težav spomniti se, ali so se v določenem dnevu prenajedali ali ne. Za razliko od  kriterijev za določitev bulimije nervoze predlagajo, da bi pri tej motnji šteli posamezne dneve, ko se pojavi basanje s hrano, ne pa posameznih epizod basanja s hrano, kot  to velja za bulimijo nervozo.

Kljub temu, da se občasno lahko pojavijo določena neprimerna kompenzatorna vedenja (očiščenje, postenje, pretirana telovadba), jih oseba za preprečitev učinkov prenajedanja ne uporablja redno.

Raziskovalne študije se razlikujejo v tem, kako definirajo redno uporabo neprimernih kompenzatornih vedenj. Nekatere smatrajo za redno dvakrat tedensko uporabo takih vedenj, kar je kriterij za bulimijo nervozo, in menijo, da so tisti, ki uporabljajo ta vedenja manj kot dvakrat tedensko, primerni za diagnozo kompulzivno prenajedanje (binge eating disorder). Prihodnje raziskave se bodo morale dotakniti tega izhodišča.

Nekateri posamezniki poročajo, da je basanje s hrano sproženo z disforičnimi razpoloženji, kot sta depresija ali anksioznost. Drugi niso zmožni identificirati specifičnih občutij, ampak poročajo o nedoločenem občutju napetosti, ki ga sprostijo pri basanju s hrano. Nekateri opisujejo, da se počutijo, kot da so omamljeni. Mnogi posamezniki jedo ves dan brez načrtovanih obrokov. Tudi tu se pojavi dilema, kako opredeliti ta način hranjenja, ker ni nujno, da se vsakič prenajedajo z velikimi količinami hrane.

Osebe s to vrsto motnje imajo različne stopnje debelosti. Mnogi imajo dolgo zgodovino ponavljajočih se poskusov, da bi shujšali in se počutijo obupane glede kontroliranja vnosa hrane. Nekateri nadaljujejo s poskusi, da bi omejili vnos kalorij, drugi pa so obupali zaradi številnih neuspehov. Večina  jih je prekomerno težka in ima zgodovino občutnejših nihanj telesne teže, vendar pa nekateri  nikoli niso bili prekomerno težki.

Posamezniki s tem vzorcem poročajo, da  njihovo hranjenje ali teža sovpadata z njihovimi odnosi z ljudmi, z njihovim delom, z (ne)zmožnostjo počutiti se dobro glede sebe. V primerjavi s posamezniki, ki imajo približno enako težo,  a so brez tega vzorca hranjenja, poročajo o višji stopnji samopomilovanja, gnusa glede oblike telesa, depresije, anksioznosti, pa tudi o somatskih težavah.

Pogostost

• 0,7 – 4 % med splošno populacijo;
• ženske so 1,5-krat bolj nagnjene k tej motnji kot moški;
• med osebami, ki so se udeležile programov za kontrolo teže (hujšanje), jih ima od 30 – 50 % to motnjo.
• 0,7 – 4 %  (v skupnosti).

Potek

Ta motnja je tipična  za pozno adolescenco in zgodnja dvajseta leta. Pogosto se pojavi po občutni izgubi teže s pomočjo shujševalne diete.

Okrevanje od motnje hranjenja

Okrevanje od motenj hranjenja je dolgotrajen proces, pri katerem osebo z motnjo hranjenja čakajo številni izzivi:

• priznati si, da ne zmore in ne želi več tako živeti;
• najti podporo pri ključnih bližnjih osebah ter si  poiskati strokovno pomoč;
• dojeti, da je motnja hranjenja simptom – pokazatelj drugih težav in stisk, ki jih oseba doživlja v življenju, in da se  jih je za uspešno okrevanje nujno treba dotakniti – prepoznati mora, kakšno funkcijo je imela motnja hranjenja v njenem življenju;
• vnovič se učiti prepoznavanja občutka za fizično lakoto in druge telesne potrebe, začeti na spodbuden način skrbeti za svoje telo – brez ekstremnih vedenj, začeti sprejemati raznovrstno hrano, imeti redne obroke;
• sprejemanje telesa in prepoznavanje telesnih potreb in občutkov poteka hkrati s prepoznavanjem svojih čustev in izražanjem le-teh. Z razvojem motnje hranjenja je oseba potlačila vase veliko čustev, naučila se jih je “pojesti skupaj s hrano, jih izbruhati iz sebe, jih izstradati”Okrevanje pomeni proces, v katerem se oseba ponovno uči prepoznavati svoja čustva in jih izražati na drugačen način kot preko prehranjevalnega vedenja;
• spremeniti način razmišljanja, prevzeti odgovornost za svoje misli. Obsesivne misli, ki se tičejo hrane in telesa, mora prepoznati kot del motnje;
• naučiti se izbirati, čemu želi posvečati svojo energijo, čas ter svoje  misli;
• vzpostavljati realne medosebne odnose, v katerih se lahko izraža,  pri čemer pa upošteva tudi  sočloveka;
• spremeniti način življenja;
• prebuditi svoje doživljanje – čut za naravo, živali, ljudi, umetnost, hobije, duhovnost;
• iti skozi proces žalovanja za vsemi bolečimi stvarmi, ki so se ji zgodile v življenju, za vsemi leti, ko ni polno živela, in stopiti na pot zavedanja in konstruktivnega nadomeščanja zamujenega;
• odrasti, se osamosvojiti;
• naučiti se biti potrpežljiva, nežna do sebe.

Okrevanje od motnje hranjenja je zelo oseben proces. Vsaka oseba okreva od motnje hranjenja na svoj način. Motnja hranjenja je v življenju posamezni(ka)ce imela določeno funkcijo. Oseba je razvila motnjo hranjenja, ker je bil zanjo v določenih okoliščinah to najboljši, najbolj ustvarjalen način, da je poskrbela zase. Ni znala in mogla drugače.

Za okrevanje si je treba vzeti čas. Pomaga, če živiš vsak dan posebej in si ne zadajaš prezahtevnih ciljev.

Izkušnje oseb, vključenih v skupine

Osebe, vključene v skupine za pomoč pri motnjah hranjenja, o svojem procesu okrevanja od tovrstne motnje pišejo:

“Dojemam, da bi nekaj v meni moralo zgoreti že dolgo nazaj, pa nisem imela moči pogledati tej preobrazbi v oči. Postopoma sem izumila motnjo hranjenja, ki mi je bila v oporo v najtežjih trenutkih. Ublažitev bolečine in prekinitev stika s spreminjanjem globoko v sebi. Vendar žar življenja v meni vendarle ni nikoli zares potihnil. Vedno znova se je dvigoval, da bi se izrazil, a ni šlo. Postopoma je bilo usedlin (občutij krivde, sramu, razočaranja in sovraštva do sebe) preveč, da bi sploh še lahko prišel na dan.

Takrat se je začela borba za življenje tega plamenčka v meni … Zaostritev. Doživetje skrajnega brezupa in nemoči. Kričanje, hrepenenje po prekinitvi takšnega životarjenja. Takrat je nekaj stopilo vame. Nevidna roka me je dvignila in začutila sem, kako je počasi začela odpirati vrata v moje srce. Odpri se ljubezni. Odpusti! Odločila sem se, da poiščem podporo.”

Manca

Preko izmenjave izkušenj se mi osvetljuje lasten problem. Odpirajo se mi nove možnosti. Dobila sem boljši uvid v notranje dogajanje oz. skrite vzorce, ki so v ozadju  mojega sedanjega načina hranjenja, ki je le posledica, simptom.

Julija

Sedaj vem, da nimam le jaz tega problema – nisem sama, nisem edina. Ne obtožujem se več tako zelo zaradi tega, kar počnem.

Klara

Skupina je zame obroč varnosti, opore, zaupanja, topline, kar mi omogoča, da se ponovno začnem izražati.

Marjeta

Obstaja pot ven, iz začaranega kroga, ki pa je dolgotrajna in težka. To vem, ker vidim tiste, ki jim je že uspelo.

Joži

Sedaj čutim večjo sproščenost do hrane, v večji meri sprejemam svoje telo, takšno kot je.

Jerneja

Potrebujem močno voljo in vztrajnost ter podporo ljudi, če želim začeti živeti drugačno življenje.

Sara

Skupina mi je izziv, da sem začela premišljevati o mnogih stvareh, o katerih prej nisem nikoli. V lastnem monologu nisem več čutila izziva, temevč beg, propad.

Silva

Iskanje bistva globlje v sebi – najti sebe in svoje ravnotežje – je edini način, da bo posledično izginil tudi problem s hrano.

Marjana

V skupini imam možnost, da se izpovem in predam problem naprej. Njegova teža se s tem ‘čudežno’ zmanjša.

Alenka

Začela sem prepoznavati (in izražati) čustva, ki jih prej že dolgo nisem. Jezo, žalost, strah.

Helena

Nasploh v družini je način komuniciranja zelo pomemben. Tudi ko se pogovarjamo z osebo, ki trpi za motnjo hranjenja, kajti tudi od načina komuniciranja je odvisno, kako blizu nas bo spustila oseba.

Spodaj je nekaj iztočnic o pravilih dobre komunikacije, o spoštovanju drug drugega, sposobnosti uspešnega poslušanja (tudi pomenu tolerantnosti in popuščanja) in pomembnosti določanja mej.

»DA« ZA BLIŽNJE

• Dajte osebi z MH možnost, da predstavi argumente, zaradi katerih ne želi spremeniti svojega stanja (tudi če se vam bodo zdeli neumestni).
• Dajte ji možnost govoriti o svojih strahovih pred spremembami in vplivi, ki jih lahko imajo na njeno življenje.
• Poudarite, da ima izbiro in odgovornost pri odločanju o svojem lastnem vedenju.
• Raziščite možnosti kompromisov – nič ni popolno ali zanič, vse ima dobro in slabo plat.
• Poslušanje je zelo dobrodošla vrednota in svojemu otroku morate pokazati, da slišite, kar vam govori.
• Odločitve, ki se tičejo vaše hčere, sprejemajte v sodelovanju z njo – tudi o ostalih problemih, ne le o njeni bolezni.
• Priznajte, da delate napake.
• Pokažite, da vam je mar – bodite ljubeči, kot  se le da.
• Bodite pripravljeni govoriti o tem, kako je vaša vloga vplivala na motnje hranjenja.
• Izogibajte se besede »ampak« – vedno zveni kritično – raje recite »in«.

»NE«  ZA SKRBNIKE

• Ne oporekajte, pridigajte ali poskušajte preprečevati z logiko.
• Ne prevzemajte avtoritativne vloge, ne grozite in se ne pogovarjajte o tem, kdo ima prav.
• Ne govorite večino časa v  pogovoru.
• Ne prenašajte svojih osebnih problemov na osebe z motnjo hranjenja.
• Ne govorite ji, da ima problem le ona, ker problem se deli.
• Ne postavljajte več kot tri vprašanja zapored.
• Ne dajajte vtisa, da poznate vse odgovore.
• Ne dajajte vtisa, da se boste vdali in odnehali.
• Ne podcenjujte njene stiske…vsakdo je lahko nesrečen.
• Ne kritizirajte nikogar, ki želi pomagati vaši hčeri.

SMERNICE ZA BLIŽNJE – še posebej starše

• Vaš otrok se bo počutil varnejše, če boste trdni in odločni.
• Osnovna družinska pravila so nujna.
• Upoštevajte partnerjevo mnenje, izogibajte se razhajanju med vašim in njegovim mnenjem, ko »nastopata« skupaj pred otrokom.
• Poskrbite, da boste s partnerjem enakomerno delili odgovornost za svojega otroka.
• Ne obupajte.
• Ne iščite podpore v otroku.
• Pomembno je, da starši sodelujete med seboj.
• Konflikti ne delujejo, so neučinkoviti.
• Četudi nam je težko poslušati, nam mora biti pomembno, kako se oseba z motnjo hranjenja dojema, kako dojema svoje preteklo življenje.
• Pomembno je, da ji v njeni bolečini stojimo ob strani, da delimo z njo njene izgube in prikrajšanost.
• Izogibajmo se skrivnostim.
• Ne morete biti starši in obenem najboljši prijatelji.
• Ne zanemarjajte se, niti partnerja niti družine.
• Prosite za pomoč.

»VEŠČINE« STARŠEVSTVA

• Zagotovo imate v družini pravila – kakšna so?
• Ta pravila mora poznati vsak družinski član.
• Starši morajo doseči, da bo v družini vladalo zaupanje.
• Vsak družinski član naj ima priložnost, da izrazi svoje skrbi in strahove.
• Pravila ne smejo biti stroga, trdna, temveč prožna glede na starost in zrelost osebe.
• Za mladega človeka so pravila nujna, da se počuti varnega, da nekdo skrbi zanj.
• Kršenje pravil je pomembno obravnavati, se pogovoriti.

KOMUNIKACIJA V DRUŽINAH / PARTNERSTVIH

• V pogovoru naj govori istočasno le ena oseba.
• Vsakdo mora imeti priložnost govoriti.
• Bistveno je, da poslušamo, četudi se ne strinjamo.
• Pretehtajte vse »za« in »proti« vsakega mnenja.
• Pokažite spoštovanje do vsake osebe, ki govori, četudi se ne strinjate s tem, kar pravi.

(iz brošure Konferenca o motnjah hranjenja za bližnje)