FIZIO center

Želja po delu ga je vodila tako v zdravstvene ustanove, kjer je vodil delo v zdravstvenih domovih, kot v nadaljevanju k različnim vrhunskim športnim klubom v ekipnih in individualnih športih. Aktivno je sodeloval s slovensko alpsko smučarsko reprezentanco, rokomento reprezentanco Slovenije in z raznimi vrhunskimi klubi v rokometu, nogometu in košarki.

Alen se je s fizioterapijo srečal že kot dijak, ko se je vpisal na srednjo fizioterapevtsko šolo, zatem pa na medicinsko fakulteto – smer fizioterapija. Po končanem študiju se je odpravil s trebuhom za kruhom, saj je dobil kar tri vabila za službo, v bližnji Ilirski Bistrici, Pulju in Ameriki. »Za delo v Pulju in Ameriki so mi dejali, da lahko pridem kadar koli, zato sem vrgel kovanec in cifra je padla na Ilirsko Bistrico. Tako sem se zaposlil v tamkajšnjem zdravstvenem domu,« opisuje začetek svoje poklicne poti.

Ker je bil tudi sam nekoč športnik, se je usmeril v zdravljenje športnih poškodb in rehabilitacijo športnikov. Začel je v Nogometnem klubu Ilirska Bistrica, nadaljeval v rokometnem klubu Jadran Hrpelje, nato ga je pot peljala v ljubljanski Krim. Bil je fizioterapevt ženske rokometne reprezentance, potem pa ga je strokovna pot vodila v smučarijo, kjer je bil nekaj let fizioterapevt slovenske alpske reprezentance. »Smučanja nisem poznal, zato sem želel znanje izpopolniti in spoznati biomehaniko smučanja. Leta 2001 sem se odločil, da ne bom več delal na terenu. Razlog je bil preprost: vsakemu športniku ali posamezniku sem želel ponuditi največ, a to se v mobilni ordinaciji pač ne da.«
Paciente je potem sprejemal v svoji ordinaciji, ki jo je odprl v hrpeljskem Zdravstvenem domu, pred šestimi leti pa se je preselil v lastne prostore, opremljene z najnovejšo opremo in tehnologijo, ki je pri nas na enem mestu ni. Medtem je na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani pridobil naziv diplomirani Fizioterapevt. Alen je prepričan, da je za fizioterapevta dodatno izobraževanje nujno, saj le tako pozna novosti, zato se vsakodnevno udeležuje izobraževanj na področju fizioterapije doma in v tujini, prenaša znanje tudi na mlajše kolege, spremlja strokovno literaturo, nove tehnike in tehnologije v fizioterapiji in medicini nasploh.

Manualna terapija je vsaka oblika zdravljenja, pri kateri terapevt z uporabo rok in strokovnega znanja poskuša odpraviti težave z gibljivostjo in bolečino, okrepiti mišično moč, izboljšati koordinacijo, pa tudi spodbuditi imunski in endokrini sistem, pretok energije itn. ter s tem vzpostaviti optimalno delovanje gibalnega sistema in vsega organizma.

Obstajajo številne zdravstvene metode in tehnike, pri katerih izvajalci uporabljajo umetnost in senzorno sposobnost rok pri zdravljenju.

Manualna terapija se od osteopatije razlikuje po strategiji, filozofiji, pristopu k obolenju in izvajanju tehnik zdravljenja. Osteopatija ne zdravi bolezni, temveč išče vzroke obolenja, jih odpravlja in spodbuja organizem k samozdravljenju. Lahko bi dejal, da sta osteopatija in manualna terapija vzporedni zdravstveni metodi, vsaka s svojo filozofijo, svojim pristopom do zdravljenja in svojimi nalogami. Izvajalci obeh metod so visoko izobraženi ljudje.

Za kiropraktike je telo stroj, pri katerem je hrbtenica osnovna povezava med centralnim živčevjem in organizmom, zdravstveno ravnovesje pa je odvisno od gibalne funkcije vretenc. Kiropraktika je metoda z lokalnim vplivom, ki ne išče in odpravlja vzrokov obolenja.

Osebno menim, da alternativna medicina ne obstaja. Obstaja zdravljenje, ki ga izvajajo strokovnjaki s posebnimi metodami in recepturami – in šarlatanstvo. Kar zadeva manualno zdravljenje: k zdravniku – manualnemu terapevtu ali osteopatu – lahko pridejo bolniki z različno patologijo, kot so obolenja in degenerativne spremembe gibalnega aparata in bolezni notranjih organov.

Manualna terapija je primerna za bolnike vseh starosti. Kot sem dejal, lahko manualno terapijo izvaja samo manualni terapevt, zdravnik, ki obvlada anatomijo, nevrologijo, ortopedijo in biomehaniko.