M. REBERNIK d.o.o. – Konzervirajoča obdelava tal, Kompostirna obdelava tal, Ohranitvena obdelava tal

O nas – zgodovina podjetja

Podjetje M. Rebernik d.o.o. je bilo ustanovljeno leta 1995 po mojem odhodu iz Tovarne sladkorja Ormož, kjer sem bil zaposlen 16 let, vse od njenega začetka delovanja leta 1979. V tem času sem pridobil potrebno znanje in izkušnje pri uvajanju sodobne tehnike in tehnologije pridelovanja sladkorne pese na konvencionalni način. Podjetje M. Rebernik d.o.o. je v začetnem obdobju svojega delovanja zastopalo tuje proizvajalce specialnih strojev za pridelavo sladkorne pese, kot so Franz Kleine, P. Barigelli in drugi.

Po letu 2009 smo identificirali potrebo po alternativnem kmetovanju. Poljedelcem prenašamo praktične principe iz sveta novih tehnologij v ohranitveni obdelavi tal, ki zmanjšujejo proizvodne in investicijske stroške, ter omogočajo trajnostno rabo in rodovitnih tal. Pogoj zato je sprememba mišljenja oziroma miselnosti, ki mora iti v poljedelstvu novo pot. V Sloveniji smo na podlagi izkušenj, dobre kmetijske prakse in v sodelovanju z izobraževalno znanstveno in svetovalno stroko zasnovali in razvili spremenjeni način ohranitvene ali konzervirajoče obdelave tal kot tehnologijo, ki smo jo poimenovali: » Plitva kompostirna obdelava ali po angleško Composting Tillage«. Ta postopek lahko veliko prispeva k napredku poljedelstva in preživetju razdrobljenih kmetij. Pri prehodu v plitvo kompostirno obdelavo so nam v veliko oporo pravila in izkušnje iz objave Rolfa Derpscha “10 Korakov do uspešnega prehoda na direktno setev”, ker imata oba postopka veliko skupnega.

Osnovna ugotovitev je, da za profesionalno praktično izvajanje kompostirne obdelave v vseh naravnih pogojih potrebujemo le dva stroja. To sta inovativni 4 vrstni diskasti rahljalnik “Vario-Disc” Evers in ustrezna sejalnica za direktno setev z globinskimi podpornimi kolesi. Tako podjetje M. Rebernik d.o.o. od leta 2010 sodeluje s proizvajalcem specialnih kmetijski strojev za obdelavo tal Evers Agro B.V. iz Nizozemske in skrbi za uvoz in prodajo ustreznih orodij na slovenskem in hrvaškem trgu. Pred realizacijo je tudi začetek sodelovanja z zelo inovativnim proizvajalcem sejalne tehnike Bertini iz Argentine pri uvozu in prodaji univerzalnih sejalnic za direktno setev na slovenskem in širšem prostoru.

 

Ljutomer, 19.10.2017

M.Rebernik d.o.o.: Milan Rebernik Žižek

 

M. REBERNIK d.o.o. Konzervirajoča obdelava tal, Kompostirna obdelava tal, Ohranitvena obdelava tal

Na Mednarodnem kmetijsko živilskem sejmu AGRA v Gornji radgoni smo prejeli
ZLATO MEDALJO
za B/1 vlečeni 4 vrstni rahljalnik z diski

 

 

Pravna obvestila

Varstvo osebnih podatkov

Varstvo osebnih podatkov
Podjetje M.Rebernik d.o.o. se zavezuje, da podatkov, ki jih boste posredovali preko spletnih strani …….. ali na kakršenkoli drug način, ne bo prodajalo, posojalo ali kakorkoli drugače posredovalo tretjim osebam.

Vsi podatki bodo obravnavani zaupno in bodo uporabljeni zgolj za interno evidenco in v namen, zaradi katerega so bili posredovani. Vaši podatki bodo skrbno varovani pred izgubo, zlorabo, nepooblaščenim dostopom, razkrivanjem, spreminjanjem ali uničenjem.

Ob obisku strani se nekateri podatki (IP naslov, datum, čas, naslov strani, s katere prihajate) shranijo na strežnik. Ti podatki so anonimni in se uporabljajo zgolj za statistične obdelave.

Izključitev odgovornosti

Izključitev odgovornosti
Spletne strani …… so postavljene in vzdrževane z največjo možno mero skrbnosti. Kljub temu podjetje M.Rebernik d.o.o. ne more jamčiti za ažurnost, točnost ali pravilnost vseh informacij na straneh. Vse informacije na spletnih straneh se lahko spremenijo brez predhodnega obvestila.

Prav tako podjetje ne sprejema odgovornosti za kakršnokoli škodo, ki bi neposredno ali posredno nastala zaradi uporabe, nepravilnega delovanja in/ali nedostopnosti teh spletnih strani.

V primeru sklicevanja ali povezovanja teh spletnih strani z drugimi, ki so v lasti ali upravljanju tretjih oseb, podjetje M.Rebernik d.o.o. ne prevzema odgovornosti za vsebino ali pravilnost delovanja teh spletnih strani.

Avtorske pravice

Avtorske pravice
Vsa besedila, slike, grafike, animacije in drugi dokumenti, ki jih vsebujejo spletne strani ……, so v zakonsko dovoljenem okviru predmet avtorske zaščite ali druge oblike zaščite intelektualne lastnine podjetja M.Rebernik d.o.o.

Vsebino spletnih strani ni dovoljeno kopirati, razpečevati, spreminjati ali na kakršenkoli drug način reproducirati, razen v primeru pisnega soglasja podjetja M.Rebernik d.o.o., ki aktivno uveljavlja svoje pravice do intelektualne lastnine v največji možni meri, ki jo dovoljuje zakon.

 

 

KONTAKTI

Tel: 059 010 819
GMS: 040 794 567 (Milan Rebernik Žižek)
e-mail: milan.rebernik@mrebernik.si


Podatki podjetja:

M.Rebernik d.o.o., Stročja vas 31, 9240 Ljutomer, Slovenija

Matična št.: 5848539
DŠ: SI87115883
TRR: IBAN SI56 0488 1000 3195 990 (Nova KBM d.d., SWIFT / BIC KBMASI2X )
Reg. št. vpisa: 1/02084/00 – Sodišče Murska Sobota; osnovni kapital 8.763,00 €. Prodaja strojev:
Tel: +386(0)59 010 819
GMS: 040 794 567
E-mail: milan.rebernik@mrebernik.si


Povezave

www.eversagro.nl
www.rolf-derpsch.com
www.doninet.it
www.bertini.com.ar
www.teejet.com
www.agreto.com

 

 

 

 

 

 

AKTUALNO

22.8.2018


VABILO

Spoštovani poslovni parterji in interesenti!

Vljudno vabljeni na 56. Mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA v Gornjo Radgono, ki bo potekal od 25. do 30. avgusta 2018.

Na sejmu bomo predstavili najnovejše stroje za konzervacijsko poljedelstvo.

Zelo bomo veseli tudi Vašega obiska.

Najdete nas na zunanjem razstavnem prostoru Z7, pri vhodu št. 3.

Načrt sejmišča si lahko v .pdf datoteki snamete na tej povezavi.

3.3.2018


Ozimni ječmen Anemone
v konzervirajoči-kompostirni obdelavi tal do 10 cm globine

Parcela: Pri Modlicu, P1,08 ha, srednje težka tla

PH v zemlji: 6,78, organska snov (humus): 2,74%

Pred kultura: oljna buča, 2016 koruza za zrno.

Osnovna obdelava in setvena priprava tal: 1x prehod z   4 vrstnim vlečenim rahljalnikom Evers / Vario-Disc – Senner WE340/56, delovna širina 3,4 m.

Setev: ječmen anemone 180 kg/1ha, 11.10.2017.

Sejalnica za direktno setev ″No-till″: Great Plains 3P1006NT, delovna širina 3 m, medvrstna razdalja je  19,1 cm (z štartnim  gnojenjem KAN 110 kg/ha ob setvi v vrste).

Varstvo pred pleveli: Trinity 2 l/ha, dne 28.10.2017 (šobe Teejet – TTJ Turbo Twinjet – TTJ60-11003.

Poraba goriva D2 za obdelavo tal in setev: 19 l/ha.

Poljski vznik: 275 rastlin / 1m²

 

Ljutomer,26.02.2018

Izvajalec: Milan Rebernik

 

3.3.2018


Fotografije stanja posevkov soje in koruze iz Argentine po tehnologiji direktne setve

3.10.2017


Iz obiska Argentine in ogleda njihovega poljedelstva.

 

25.9.2017


Vabljeni k ogledu prispevka o ohranitveni obdelavi tal, ki je bil na sporedu 17. septembra 2017, v oddaji Ljudje in zemlja na RTV SLO.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/ljudje-in-zemlja/174492763

PRODAJNI PROGRAM

Posebna ponudba za diskasti rahljalnik tip Orlov W300/56-R62 velja do 01.11.2017!

Orodje za ohranitveno konzervirajočo obdelavo tal / plitvo kompostirno obdelavo do 10 cm globine

Diskasti rahljalnik Vario-Disc / EVERS

Tehnični podatki rahljalnika tip Orlov W300/56-R62:
* Transportna širina: 3,06 m
* Delovna širina: 3,00 m
* Delovna globina: do 12 cm
* 28 nosilnih ročajev krožnikov
* 4 vrste krožnikov: 7 v vsaki vrsti
* Premer krožnikov: D-56 cm
* Razdalja med krožniki: 43 cm
* Kot krožnika od navpične osi: 18º
* Nastavitev krožnikov v vozni smeri: 10º-20º
* Nastavljivi polni kolutni valj Saturn D-62 cm z srčastimi čistilci (24 kolutov)
* Vlečni priklop na prečko kat.3, podvozje z dvosmerno delujočim hidravlični valjem, kolesa brez zavor.
* Teža stroja: 2.150 kg
* CE Certifikat


Cena brez ddv €= 17.400,00
ddv €= 3.828,00
Cena…..z ddv €= 21.228,00

Garancija: 1 leto
Navodila za uporabo v slovenskem jeziku.
Zagon, servis in rezervne dele zagotavlja zastopstvo M.Rebernik d.o.o., Stročja vas 31 9240 Ljutomer.

Za dodatne informacije smo na razpolago na naših kontaktnih številkah in spodnjem kontaktnem obrazcu.

Prodajni program zajema predvsem orodja in naprave za plitvo konzervirajočo obdelavo tal:

EVERS► Orodja za plitvo konzervirajočo / ohranitveno / kompostirno obdelavo tal do 10 cm globine, nošene ali vlečene izvedbe:

  • Dva in štiri vrstni krožni rahljalniki “Vario-disk
  • Kombinirani rahljalniki z diski in nogačami
  • Pred rahljalniki srednjega sloja za ohranitev naravne plastitve tal
  • Podrahljalniki težji in lažji za ohranitev naravne plastitve tal na poljih, travnikih …
  • Dvovrstni rahljalniki “Vario-disk” z razdelilci za vnašanje gnojevke v tla
  • Valji za drobljenje žetvenih ostankov in poleganje rastočih pred posevkov

in orodja drugih proizvajalcev:

Dondi► Nošeni jarkalniki DMR, DMR.B, DBR …
Agreto►Talne sonde za ugotavljanje zbitosti tal …
Teejet► Poljedelske šobe Teejet …
Bertini► Univerzalne kombinirane mehanske-pnevmatske sejalnice za direktno setev, model 22.000, za vsa semena od glavnih do vmesnih posevkov

GALERIJA

DSC03806 DSC03809 DSC03898 DSC04460 DSC04939 DSC04944 DSC05017 DSC05020 DSC05023 DSC05146 DSC05254 DSC05291 DSC05302 DSC05412 DSC05434 DSC05454 DSC05553 DSC05555 IMG_0066 IMG_0077 IMG_0104 IMG_0106 IMG_0113 IMG_0135 IMG_0158 IMG_3858 Slika 021
<
>

OBDELAVA TAL

MENJAVA MISELNEGA VZORCA V POLJDELSTVU

Stare prinesene ali prisvojene metode obdelovanja v kmetijstvu vodijo v tropskih in subtropskih deželah k degradaciji in zmanjšanju rodovitnosti tal. To ima za posledico revščino, beg s podeželja – zemlje, povečanje revnih četrti in socialne konflikte. Če se kmetu hoče omogočiti možnost za preživetje in doseči trajnostno rabo podeželja-tal, mora slediti sprememba mišljenja-miselnosti, mora iti v poljedelstvu novo pot. V naslednji preglednici bomo soočili staro in novo stanje in iz tega analizirali logične posledice.

Miselni vzorec preteklosti

  • Obdelava tal je nujna
  • Zakopavanje rastlinskih ostankov z orodji za obdelavo tal
  • Gola tla preko tednov in mesecev
  • Ogrevanje tal s sončnimi žarki
  • Sežiganje dovoljeno
  • Talni kemični procesi v ospredju
  • Varstvo rastlin predvsem kemično
  • Zeleno gnojenje in kolobar kot opcija
  • Erozija tal je neizogibni spremljevalni pojav poljedelstva

Miselni vzorec prihodnosti

  • Direktna setev, brez obdelave tal
  • Rastlinski ostanki se morajo pustiti kot zastirka na površini tal
  • Pokrita tla celo leto
  • Znižanje temperature tal
  • Sežiganje prepovedano
  • Talno biološki procesi v ospredju
  • Varstvo rastlin predvsem biološko
  • Zeleno gnojenje in kolobar je nujno
  • Talna erozija ni nič drugega kot simptom zato, da za rastišče in ekosistem ni prišlo do uporabe prilagojenega načina pridelave

Posledica obdelave tal – golih tal

 

  1. Nastop erozije vode in vetra
  2. Zmanjšanje infiltracije vode v tleh
  3. Zmanjšana vlažnost tal
  4. Neizogibna razgradnja organske substance v tleh
  5. Uhajanje C kot ogljikovega dioksida v atmosfero – efekt tople grede – globalno ogrevanje zemlje
  6. Degradacija tal – kemična, fizikalna, biološka
  7. Upadanje produktivnosti kultur
  8. Povečana uporaba gnojil in višji proizvodni stroški
  9. Dolgoročno ni preživetja na podeželju, majhni pridelki, nobenega dobička
  10. Revščina, beg s podeželja, povečanje revnih četrti in socialni konflikti

Posledica direktne setve – stalna pokritosti tal

  1. Zaustavljena erozija vode in vetra
  2. Povečana infiltracija vode v tleh
  3. Povečana vlažnost tal
  4. Gradnja – zasnova ali ohranitev substance v tleh
  5. Tla učinkujejo kot C-odlagališče v atmosfero – efekt tople grede – globalno ogrevanje zemlje
  6. Izboljšanje tal – kemično, fizikalno, biološko
  7. Povečanje produktivnosti kultur
  8. Zmanjšana uporaba mineralnih gnojil in manjši proizvodni stroški
  9. Dolgoročne možnosti zaslužka kmetov na podeželju z dobrim dobičkom in trajnostnim gospodarjenjem polj
  10. Zadovoljitev osnovnih potreb, zvišanje življenjskega standarda in kvalitete življenja kmečke družine

Zunanji učinki erozije tal

  • Sedimentacija, sesedanje, ločevanje v jezerih, akumulacijskih jezerih
  • Zmanjšana kakovost vode
  • Problemi za hidroelektrarne
  • Sedimentacija na cestah
  • Visoki stroški za državo in družbo skozi zunanje učinke erozije tal

Zunanji učinki načina pridelovanja

  • Zmanjšanje sedimentacije v rekah, jezerih, akumulacijskih jezerih
  • Izboljšana kakovost vode
  • Brez problemov za hidroelektrarne
  • Brez sedimentacije na cestah
  • Brez stroškov za državo in družbo, ker so zunanji stroški erozije tal izpadli oz. zmanjšani

Povzetek

  • Trajnostna raba tal ni mogoča – niti ekološka, niti socialna, niti ekonomska
  • Izkoriščanje tal

Povzetek

  • Trajnostna raba tal je zagotovljena – ekološka, socialna in ekonomska
  • Pravična talna raba rastišča

Ljutomer, 17.05.2015                        Prevedel: Milan Rebernik Žižek

PLITVA OHRANITVENA ALI KONZERVIRAJOČA OBDELAVA TAL IN PRIMERJALNE PREDNOSTI

V Sloveniji smo zasnovali in razvili način konzervirajoče obdelave tal, ki smo ga poimenovali “Plitva KOMPOSTIRNA OBDELAVA”

Plitva kompostirna obdelava do 10 cm globine je nov spremenjeni način konzervirajoče obdelave tal CA, ki je rezultat sodelovanja izkušenj poljedelcev izobraževalne, znanstvene in svetovalne stroke. Preprosto združili smo dobro kmetijsko prakso naših prednikov in dobro sodobno kmetijsko prakso.
Za ta namen smo dobili od proizvajalca kmetijskih strojev za obdelavo tal Evers Agro iz Nizozemske inovativni 4 vrstni diskasti rahljalnik Vario-Disc. Uporabili smo ga kot univerzalno orodje za plitvo obdelavo tal spomladi, poleti in v jeseni. Primerljive tehnološke prednosti tega postopka so:

1) Uspešno mehansko uničevanje enoletnih plevelov in ozelenitev brez predhodne uporabe drobilca in glifosata.
2) Enakomerno mešanje strniščnih ostankov glavnih in naknadnih posevkov, ozelenitev, organskih in anorganskih gnojil s prstjo.
3) Enofazna obdelava in setvena priprava tal z poravnavo površine.
4) Nič ali minimalno poškodovana struktura prsti.

Za uspešno setev v plitvi kompostirni obdelavi je neophodno potrebna ustrezna specialna sejalnica Mulch ali No-till, za minimalno ali nič obdelana tla. Primerljive prednosti ekonomičnosti se nanašajo na velika znižanja stroškov obdelave tal in investicij v stroje in traktorje. Tehnološke in ekonomske prednosti plitve kompostirne obdelave se kažejo kratkoročno in dolgoročno v enakih ali višjih pridelkih, boljši ekonomiki, dobičku, rodovitnosti tal in trajnostnem razvoju podeželja. Združljivost in primerljivost pri postopnem prehodu iz enega načina obdelave v drugega je pomembna lastnost te tehnologije in orodja.
Plitva kompostirna obdelava tal kot postopek pridelave ima primerjalno prednost pred konvencionalno obdelavo tal in drugimi načini konzervirajoče obdelave, ker upošteva okolju prijazno in racionalno kmetovanje.
Postopek lahko veliko prispeva k napredku poljedelstva in preživetju razdrobljenih kmetij. Pri prehodu v plitvo kompostirno obdelavo so nam v veliko oporo pravila in izkušnje iz objave Rolfa Derpscha “10 Korakov do uspešnega prehoda na direktno setev”, ker imata oba postopka veliko skupnega.

Eversova ponudba orodij za konzervirajočo obdelavo tal: 2 in 4 vrstni krožni rahljalniki “Vario-disk”, širine od 1 m do 7 m, kombinirani rahljalniki z diski in nogačami, predrahljalniki srednjega sloja, podrahljalniki težji in lažji za ohranitev naravne plastitve tal na poljih, travnikih, hmeljiščih in vinogradih, razdelilni rahljalniki za vnašanje gnojevke v tla, sejalnice električno gnane za rahljalnike, valjarji za drobljenje žetvenih ostankov in poleganje rastočih predposevkov, itd.

Informacije: M.Rebernik d.o.o., Stročja vas 31, 9240 Ljutomer, T: 040/794 567, 059/010 819, e-mail: milan.rebernik@mrebernik.si in splet: www.eversagro.nl

Primerjalne prednosti ohranitvene ali kompostne obdelave tal (Composting Tillage) z uporabo inovativnih orodij Vario-Disc Evers, pred klasično obdelavo tal z oranjem:

1) Zanesljiva obdelava in priprava tal za setev v enem ali po potrebi v dveh prehodih do globine 10 cm. Vbočeni in nazobljeni krožniki s “spodnjim zajemom” tla podrežejo, drobijo, rahljajo in mešajo zemljo z odmrlo ali zeleno organsko maso.

2) Ta način obdelave predhodno ne potrebuje drobljenja organske mase, zaradi mehanskega uničevanja plevelov v zgornjem sloju se zmanjšuje poraba totalnih herbicidov.

3) Zmanjšanje stroškov obdelave tal 47 % ali več glede na pogoje.

4) Zanesljivi, primerljivi, lahko višji pridelki

5) Zmanjšane investicije v strojni park (traktorji in orodja)

6) Ekonomika pridelave večja 25 % in več glede na pogoje (kalkulacija vseh stroškov je v izdelavi).

7) Optimalna obdelava in priprava tal za setev v vseh talnih in klimatskih pogojih

8) Izboljšanje strukture in rodovitnosti tal.

9) Varovanje tal pred izpiranjen dušika v podtalje, ter erozijo vode in vetra.

10) Uporaba istih orodij za poljedelstvo, zelenjadarstvo in ekološko pridelavo

11) Postopno zmanjševanje tehnoloških problemov.

12) Plitva konzervirajoča-kompostirna obdelava tal v okviru tehnologije poljedelske pridelave v osnovi temelji na dveh orodjih: 4 vrstnem rahljalniku Vario-Disc Evers in ustrezno od sejalnico za direktno setev »No-till«.

“Nov način” okolju bolj prijazne obdelave tal in pridelave poljščin temelji na pestrem kolobarju, ekonomiki in dobri kmetijski praksi, kar omogoča dolgoročno preživetje kmetijskim pridelovalcem, trajnostni razvoj, rodovitna tla, sožitje z naravo in socialni mir.

 

Ljutomer, 14.02.2017                                                                   M.Rebernik d.o.o.: Milan Rebernik Žižek

PREVOD OBJAVE ″ROLF DERPSCH - 10 KORAKOV DO USPEŠNEGA PREHODA V DIREKTNO SETEV″

Slovenski prevod objave utemeljitelja direktne setve “No-till” Rolfa Derpscha: “KORAKI DO USPEŠNEGA PREHODA NA DIREKTNO SETEV” je poučna za vse, ki želijo opustiti oranje in sprejeti enega od načinov konzervacijske obdelave tal “CA”.

Rolf Derpsch je začel svojo poklicno pot kmetijskega strokovnjaka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v družbi Die Deutsche Gesellschaft für Technische Zusammenarbeit (GTZ). Soočil se je z reševanjem problemov vetrne in vodne erozije tal v Južni in Severni Ameriki, Avstraliji in drugod po svetu. V sodelovanju z zainteresiranimi praktiki, strokovnjaki in s pomočjo politike, so začeli s poskusi razvijati novo poljedelsko prakso brez obdelave tal, imenovano direktna setev ali “No-till”. Strojegradnja je razvila v devetdesetih letih sejalno tehniko, ki je v praksi omogočila enakomerno odlaganje semena v setveni globini, v neobdelana in pokrita tla z odmrlimi ostanki in rastlinami. Tehnološki razvoj je pripeljal direktno setev do konstantnih rezultatov, to je enakih ali višjih pridelkov, manjših stroškov in ohranjanja rodovitnih tal, v primerjavi z konvencionalno obdelavo tal s plugom. Po podatkih mednarodne organizacije za kmetijstvo “FAO” iz leta 2015 (leto zajema 2013), je zadnjih nekaj let v svetu narasla pridelava poljščin in drugih industrijskih rastlin v direktni setvi na 157 milijonov ha, po stopnji rasti od 6 do 8 milijonov ha/leto.
Povečana in cenejša pridelava primarnih kmetijskih pridelkov, ima in bo imela še močnejši vpliv na nadaljnji razvoj kmetijstva na svetu. Vendar pa ima direktna setev tudi nekaj težav, zaradi vedno večje odpornosti plevelov na aktivno snov “glifosat” in polemikami o škodljivosti za zdravje ljudi genetsko spremenjenih rastlin (gsr) “Roundup-Ready”.

Strokovna objava o direktni setvi avtorja Rolfa Derpscha, v nemškem jeziku SCHRITTE ZUR ERFOLGREICHEN UMSETZUNG VON DIREKTSAAT,
je objavljena na spletni strani: Rolf Derpsch (Rolf.derpsch@tigo.com.py)

 

KORAKI USPEŠNEGA PREHODA NA DIREKTNO SETEV

Rolf Derpsch (Rolf.derpsch@tigo.com.py)
Kmetijski svetovalec, Asunción, Paraguay

 

Uvod
Tradicionalni postopki obdelave tal z njihovo intenzivno obdelavo vodijo prej ali slej do razgradnje humusa, zmanjšanja biološke aktivnosti tal in / ali erozije z degradacijo tal in do izgube produktivnosti. Posledica revnih tal so obubožani kmetje. Direktna setev (No-till) kot nasprotje temu popolnoma opušča vsakršno obdelavo tal in tvori sistem, ki preprečuje erozijo, dviguje vsebnost humusa, v tleh pa ponovno obnavlja mikrobiološko biomaso, ki izboljšuje strukturo tal in posledično povečuje njihovo rodovitnost. Tako zmanjšujemo investicije v stroje, potrebni so manjši stroški na hektar, privarčujemo gorivo in povečamo gospodarnost (Derpsch, 2006). Sistem naravnih travnikov in pašnikov je naslednji postopek, s katerim se bomo srečevali. Sistem direktne setve je enostaven, stabilen in zanesljiv. Direktno setev razumemo kot sistem, v katerem so tla trajno neobdelana. V Nemčiji je ta postopek v osnovi neznan in je na splošno z njim povezano samo direktno sejanje. Kmetje in svetovalci v Nemčiji direktno setev zavračajo, čeprav izvajajo ta postopek po vsem svetu na ca. 117 milijonov ha (Derpsch & Friedrich, 2010), po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha. V nekaterih deželah obdelujejo po sistemu direktne setve že več kot 70 % poljedelskih površin.

Če hočemo kmetom dati možnost preživetja na zemlji in doseči trajno in gospodarsko donosno kmetovanje, moramo spremeniti miselnost kmetijske proizvodnje o upravljanju s tlemi ter uvesti novo prakso.

Miselnost preteklosti:
1) Rastlinska pridelava je možna samo z obdelavo tal.
2) Rastlinski ostanki so odpadni produkt. Prodati ali zakopati rastlinske ostanke z orodjem za obdelavo tal je pravilo.
3) Dovoljeno je sežiganje rastlinskih ostankov.
4) Tla ostanejo gola tedne in mesece.
5) V ospredju so kemijski procesi tal.
6) Varstvo rastlin je predvsem kemijsko.
7) Zeleno gnojenje in poljski kolobar sta možnost izbire.
8) Upoštevana je erozija tal kot neizbežen proces, povezan s poljedelstvom (erozija nastaja z močnimi deževnimi padavinami ali močnim vetrom). V izrabljanju in degradaciji tal se kaže miselnost preteklosti. Po tem sistemu ni mogoča niti ekološka, niti socialna, niti ekonomična trajnostna raba tal (Derpsch, 1999).

Miselnost preteklosti se mora umakniti miselnosti prihodnosti:
1) Obdelava tal za rastlinsko pridelavo ni potrebna. Močna razširjenost direktne setve (No-till) po svetu kaže, da so ti postopki možni in uspešni.

2) Rastlinski ostanki so polno vredni produkti, ki kot zastirka morajo ostati na površini tal.
3) Sežiganje rastlinskih ostankov je prepovedano.
4) Potrebna je celoletna pokritost tal z rastlinskimi ostanki ali živimi rastlinami.
5) V ospredju so biološki in ne kemijski procesi v tleh.
6) Varstvo rastlin mora biti predvsem biološko.
7) Zeleno gnojenje in poljski kolobar sta nuja.
8) Talna erozija ni nič drugega kot simptom tega, da na rastišče in ekosistem nismo prišli z uporabo prilagojenega in usklajenega načina pridelave (erozijo je povzročila okolju neprijazna raba tal).

Nova miselnost upošteva okolju prijazno in racionalno kmetovanje. V tem sistemu je zagotovljena trajnostna izraba tal, tako ekološko kakor tudi socialno in ekonomsko.
Ker tla orjejo že tisočletja, pomeni uvajanje proizvodnega sistema brez obdelave tal predvsem temeljni miselni preobrat. Če kmet ni pripravljen sprejeti tega preobrata, bo vedno znova iskal razloge in utemeljitve, zakaj mora obdelovati tla in se bo vrnil k tradicionalnim postopkom obdelave tal. Ta preobrat se mora zgoditi v glavi. Tako dolgo, dokler bo glava mislila konvencionalno, klasično, bo težko uvedel postopek brez obdelave tal (No-till) v prakso. Po Bieber (2000), “direktna setev ni poljedelska praksa ali tehnika, ampak je to koncept miselnosti in razuma. Kdor v to ne verjame, bo odpovedal”. Z drugimi besedami, kdor želi uspeti z direktno setvijo, mora najprej sprejeti ta miselni preobrat. Potreben je torej korenit miselni preobrat za uspešen preboj direktne setve v prakso. To ne velja samo za kmete in poljedelce, ampak tudi za znanstvenike, svetovalce, izvedence podeželskega razvoja in politike. Potrebno bo pozabiti vse, kar si se vse življenje učil o obdelavi tal. V večini dežel sveta so pomisleki in predsodki proti novemu sistemu zagotovo največja ovira za uvajanje direktne setve. Osnovni pogoj za uspešen prehod je motivacija kmetov. Tisti, ki pojem direktna setev razumejo drugače, se bodo vrnili nazaj na stari način obdelave tal po definiciji direktna setev = trajno neobdelana tla, samo setev (Derpsch, 2006).

 

Načrtovanje prehoda na direktno setev
Sistem direktne setve je več kot sama opustitev obdelave tal in uporaba specialne sejalne tehnike za direktno setev. Direktna setev je popolnoma novi način poljedelske pridelave. Da bi prešli iz konvencionalnega sistema obdelave tal na direktno setev, je potrebno dobro planiranje, ki se začne najmanj eno leto pred dejanskim prehodom. Zadnja obdelava tal, preden preidemo na trajno direktno setev, se mora izvesti tako, da je zgornja površina tal poravnana. Direktna setev se začne z odločitvijo za primerno poljščino, ki mora po spravilu na površini tal pustiti za seboj zadostno količino rastlinskih ostankov, v katero brez vsake obdelave posejemo poljščine.

Spravilo, žetev poljščine opravimo tako, da kombajn razdeli žetvene ostanke z razdelilnikom slame in plev po tleh enakomerno preko celotne delovne površine. Če za kombajnom slamo puščamo v plasteh, ostanejo na njivi samo še balirka in odvoz ali sežig slame, kar pa je zelo neugodno stanje za začetek direktne setve. Na površini mora ostati vedno dovolj rastlinskih ostankov. Če direktno setev prakticiramo na golih tleh, je neuspeh predviden vnaprej. Prvo direktno moramo opraviti po poljščinah kot so: oljna ogrščica, bob, grah ali zeleno gnojenje, ker je to bistveno lažje izpeljati kot s pšenico z večjo količino ostankov v zastirki. Izkušnje iz prakse kažejo, da v Nemčiji na osnovi klime, direktna setev na pomlad pogosto povzroča probleme, nasprotno pa poteka v jeseni direktna setev brez problemov. Tudi zmrzal napravi pozimi pri še nizki vsebnosti humusa primerno strukturo tal za rast rastlin, ki je pri zgodnjih pomladanskih setvah v vlažnih pogojih pogosto ni in se pojavi šele pri poznih setvah (koruza) v suhih tleh, ko so pogoji spet ugodnejši. Seveda je pri direktni setvi mineralizacija na pomlad majhna in poljščine kažejo zaradi tega pogosto zapozneli začetek rasti. Vplivanje na zgodnejši start je mogoče s povečanjem prvega startnega N-gnojenja. Ker učinki obdelave tal za varstvo pred pleveli odpadejo, je smiselno začeti s takšnimi poljščinami, pri katerih so na razpolago dovoljeni herbicidi za zatiranje pričakovanega plevelnega spektra. Ker so površine tal v glavnem pokrite z rastlinskimi ostanki, moramo zato uporabljati herbicide, ki delujejo preko lista. Ker pleveli (tudi slak) pri direktni obdelavi v jeseni ne izgubijo svoje listne mase, jih lahko zatremo z glifosatom, pa četudi z večjimi odmerki ali z hormonskimi herbicidi.

Tako je direktno setev najlažje začeti s poljščino, pri kateri dosežemo dobro uničevanje plevela. Zato v ta namen lahko uporabljamo tako glavne posevke kot tudi ozelenitve. Za začetek moramo izbrati polja, ki nudijo najboljše pogoje za uspeh in ne takšnih, na katerih obstajajo problemi rodovitnosti tal, zapleveljenosti ali drugi. Probleme plevelov, kot so pirnica in stoklase, moramo odpraviti pred prehodom na direktno setev.

Stopnja načrtovanja mora biti koristna, da se natančno informiramo o sistemu direktne setve, za kar moramo uporabiti nasvete strokovne literature. Veliko avtorjev svetuje, kako naj se postopa v prehodni fazi (Köller, 2001; Duiker in Myers, 2005).

 

Koraki za uspešen prehod na postopek direktne setve:
(Derpsch, 2004)

1) zbirati znanja, izkušnje in informacije o celotnem sistemu pridelovanja, posebej o kontroli plevelov;

2) izvajati preiskave tal (uravnotežena oskrba s hranili in prizadevanje za ustrezen pH tal);

3) izogibati se tal s slabo drenažo (manjši pridelki);

4) poravnati površino tal;

5) odpraviti zbitost tal, plužne plazine in vozne kolesnice;

6) pridelati talni pokrov (rastlinski ostanki, slama, vmesni dosevki, itd.),

7) kupiti sejalnico za direktno setev,

8) začeti samo na enem delu površin posestva in zbrati izkušnje,

9) uporabiti uravnoteženi poljski kolobar z zelenim gnojenjem in

10) upoštevati razvoj in novosti.
Vključiti se je potrebno v trajni izobraževalni proces in biti voljan in pripravljen na dodatno učenje. Kako se dela v direktni setvi, se ne da naučiti naenkrat za vedno.

 

1) Zbiranje znanja, izkušenj in informacij o celotnem sistemu pridelovanja, posebej o zatiranju plevelov

Vsakdo, ki želi uspeti z direktno setvijo in se naučiti novega načina pridelave, mora premagati oviro miselnega preobrata (dejstvo, da postane kaj popolnoma drugačno od prejšnjega, da se zelo spremeni potek česa). Če se torej želimo izogniti neuspehu, si moramo tako kmetje in praktiki kakor tudi svetovalci in znanstveniki, pridobiti primerna merila v znanju in razumevanju sistema direktne setve. Poiskati in upoštevati moramo argumente direktne setve. Pogosto kmetje stremijo k temu, da najprej kupijo sejalnico za direktno setev, vendar je to šele korak št. 7 v osvajanju procesa. Direktno setev začeti brez zadostnih informacij in znanja, kako se bomo procesa lotili, predstavlja običajno glavni razlog za neuspeh, ki ga potem naprtimo novemu sistemu, namesto pomanjkljivemu znanju kmetov, ki postopek zavrnejo. Pridobitev znanja in poslovne spretnosti nista pomembna samo za kmete, ampak tudi za zaposlene, traktoriste itd.

Direktna setev je temeljno drugačen pridelovalni sistem. Bistvena razlika od konvencionalne obdelave tal se kaže v zatiranju plevelov. Zato morajo kmetje temeljito izboljšati svojo znanje, posebno na tem področju. Medtem ko pri tradicionalnem sistemu obdelave tal v glavnem ni potrebno specialno znanje o plevelih, saj jih orodja za obdelavo tal, neodvisno od vrste, zakopljejo in uničijo, je to pri direktni setvi drugače. V sistemu direktne setve mora kmet poznati vsak plevel na svojem posestvu z imenom in tudi vedeti, katera sredstva za zaščito pred pleveli lahko uporablja za uničevanje vsakega specifičnega plevela. Tako se s pridelanimi rastlinami izogne plevelni konkurenci. Po določeni obogatitvi z organskim materialom v zgornjih centimetrih tal, dosežejo zadovoljiv učinek samo kontaktni herbicidi. Talnih herbicidov praktično ne moremo uporabljati. Stoklasa (npr. Bromus secalinus ima seme, ki kali na svetlobi) najde pri reducirani obdelavi tal ali No-till dobre pogoje za rast in razvoj ter lahkoto postane problematičen plevel. Pri pšenici pa imamo na razpolago ustrezne herbicide s hitrim učinkom zatiranja. Koreninske plevele, kot sta pirnica ali slak, lažje zatiramo pri direktni setvi kot pri postopku z obdelavo tal. Pirnico relativno lažje zatremo z glifosatom in s ponovitvijo aplikacije herbicida pri razraščanju. Slak, ki se pojavi kot ena vrsta pozne zapleveljenosti, lahko zatremo enostavno z zaščitnimi sredstvi, kot so hormonskimi herbicidi.

Najboljši način, kako bi se naučili vse potrebno, je zastavljanje vprašanj izkušenim izvedencem na tem področju (kmeti, svetovalci, znanstveniki) ali spremljanje specialne literature. V idealnem primeru so na razpolago specialne knjige ali brošure, ki vse plevele, ki se nahajajo na določenem območju, kratko opišejo in prikažejo sliko klice, plevel v cvetu, razvito rastlino in seme. V nasprotnem primeru je potrebno prelistati seznam vseh na trgu razpoložljivih herbicidov in proučiti občutljivost plevelov proti vsakemu sredstvu (npr. odpornost, občutljivost, močna občutljivost). Takšne brošure so na razpolago v Braziliji, Argentini, v ZDA, (Nemčija?) in predstavljajo zelo informativen in praktično uporaben način seznanitve z različnimi pleveli. Ker število herbicidov na trgu narašča, je potrebno izboljšati tudi znanje o sredstvih za varstvo rastlin. To je včasih težka naloga, predvsem če izvira edini vir informacij o posameznem herbicidu od proizvajalca tega produkta. Pri tako velikem številu sredstev, ki so na trgu, je težko priti do praktičnih in uporabnih informacij. Zato je dobro imeti na razpolago knjigo z uvajanjem v direktno setev in knjigo, ki opisuje nevtralno vse herbicide, ki so na trgu. V teh knjigah najdemo opis lastnosti posameznih herbicidov, uporabo varstvenih ukrepov, razlago, kako se herbicidi varno uporabljajo, opis občutljivosti in odpornosti plevelov, pojasnjujejo pa tudi, koliko litrov ali kilogramov je potrebno za učinkovito zatiranje plevelov. Tudi takšne knjige so izdali že v Braziliji, Argentini, Paragvaju, ZDA, Nemčiji in verjetno tudi v mnogih drugih deželah. Te knjige morajo po nekaj letih revidirati in na novo izdati, saj se na trgu pojavljajo vedno novi herbicidi. Zastarele produkte in pripadajočo literaturo morajo umakniti s tržišča. Če takšne izdaje niso na razpolago, potem moramo najti druge poti, da bi pridobili znanje o plevelih in plevelni kontroli od praktikov, znanstvenikov ali svetovalcev, ki razpolagajo s potrebnim znanjem na tem področju. Lahko pa se udeležimo specialnih tečajev ali drugih vrst izobraževanja. Dokazano je, da je potrebna učinkovita kontrola plevelov A+O za uspešno uporabo v direktni setvi.

V Nemčiji so informacije o spektru učinkovitosti herbicidov aktualne in vedno na razpolago. Načeloma nove vrste preparatov ne nastopajo v direktni setvi No-till. Težišče plevelnih spektrov se spreminja: poveča se pojav stoklase, občasno koreninskih plevelov in kasneje kalečih plevelov, ki niso zajeti v redne ustaljene ukrepe zatiranja. Kemično zatiranje plevelov v No-till sistemu je edini postopek kontrole, oz. nadzora plevelov, vendar je, razen majhnega povečanja stroškov za glifosat, ta praktično enak konvencionalnemu postopku. Pri setvi se dodaja tudi glifosat, vendar neobvezno.

 

No-till postopek se izogiba daljnosežni posledični škodi zaradi erozije in raznašanja gnojil in škropiv. Čeprav je v direktni setvi uporabljeno nekoliko več herbicidov, raziskave po svetu kažejo, da tla izkazujejo v direktni setvi višjo biološko aktivnost kot vsaka obdelana tla. To kaže, da intenzivna obdelava tal škoduje bolj kot povečana uporaba herbicidov pri direktni setvi.

Pri prehodu na direktno setev je škropilnica najpomembnejše orodje na posestvu. Kmet lahko vozi in dela s starim traktorjem (če je zanesljiv), vendar mora zagotoviti, da ima na svojem posestvu vedno pripravljeno brezhibno delujočo škropilnico. Če je nima, si jo mora nabaviti. V Nemčiji obstaja uradno predpisani dvoletni interval za testiranje škropilnic. S tem je zagotovljeno, da škropilnica odgovarja predpisom. Posebna pozornost je posvečena škropilnim šobam, uporabljene morajo biti najboljše šobe, ki so na tržišču, tudi če so drage. Poceni medeninaste šobe spadajo na odpad, saj se obrabijo v 40 delovnih urah. Dobre škropilne šobe varčujejo čas in denar in so hitro poplačane. Danes najdemo na trgu škropilne šobe različnih proizvajalcev, tako da je pri nabavi potrebno prisluhniti specialistom, da bomo izbrali primerne šobe za lastno potrebo. Škropilnice s svojo mehaniko so v osnovi dokaj enostavne. Najtežja naloga je, škropilnico nastaviti tako, da dosežemo načrtovani učinek distribucije herbicidov in porabe vode. Večina absolventov različnih šol ali univerz na agrarnem področju ni sposobna tega zadovoljivo opraviti. Nastavitev škropilnice mora biti opravljena več dni pred predvidenim škropljenjem in zanjo si je potrebno vzeti čas. To pomeni, da moramo pri vsaki posamezni šobi preveriti njen pretok in simetrijo curka. Pri tem moramo zavreči vse šobe, ki kažejo povprečno večji odklon od 10%. Vedno moramo imeti na razpolago dovolj rezervnih škropilnih šob enakega tipa, enake velikosti in enake barve. Tudi najmodernejša računalniško vodena škropilnica ne more kompenzirati napak pri izbiri šob. Za pravilno uporabo škropilne naprave obstajajo posebni obrazci, v katerih so zapisani posamezni koraki na enostaven in razumljiv način. Takšne obrazce so razvili v Braziliji in Paragvaju. Specialna literatura navaja več formul, ki se uporabljajo za doseganje natančnih učinkov. Pogosto pa so te formule za uporabnike težko razumljive in tudi ne razložijo povezave med formulo in uporabo.

To, do česar resnično pridemo pri škropljenju in kar želimo vedeti, je:
1)Katere šobe moramo vstaviti?

2)Koliko litrov določenega sredstva moramo napolniti v rezervoar škropilnice, ki jo napolnimo z x litri vode?

3)Natančno s katero delovno hitrostjo moramo voziti?

4)Kakšen škropilni pritisk moramo uporabiti za natančno doziranje (npr. 2 l določenega sredstva s 100 l vode na ha)?

Nezadosten nadzor nad pleveli pogosto pripišemo slabemu delovanju škropilnega sredstva, čeprav je bila lahko napaka izvedena pri nezadostni regulaciji škropilnice. Če uporabljamo prevelike količine škropilnih sredstev, lahko to vodi do poškodb na poškropljenih poljščinah, kar ima za posledico zmanjšanje količine pridelkov in vodi k višjim stroškom. Če uporabljamo premajhne količine škropilnih sredstev, je posledica nezadostno zatiranje plevelov in zmanjšanje pridelkov. Če se zaradi tega odločimo škropiti še enkrat, da izboljšamo zatiranje plevelov, so proizvodni stroški višji. Zelo pomembna pri škropljenju je tudi kakovost vode. Voda, ki jo uporabljamo za škropilnice, mora biti čista in ne sme vsebovati glinastih delcev, ki v nekaterih primerih škropilna sredstva napravijo neaktivna. Če je bila prej svetovana za herbicidno škropljenje poraba 400 do 600 l vode na ha, prevladuje danes tendenca, škropiti s kolikor je mogoče malo vode. Glifosat npr. deluje veliko boljše v 50 do 100 litrih vode na ha kot v večji količini. Velike količine vode pomenijo tudi logistični problem in vodijo do velikih časovnih izgub pri polnjenju. Nekateri herbicidi učinkujejo najboljše pri vodi z nižjo pH vrednostjo, zato moramo pri nevtralni vodi uporabiti aditive za znižanje pH vrednosti. Moramo pa tudi vedeti, katere kombinacije sredstev so mogoče in katere niso. Ko imamo pod nadzorom vse te dejavnike, ki zagotavljajo uspešno škropljenje, je to zaključen proces, ki zahteva veliko mero pozornosti.

Naslednje, kar mora obvladati kmet pri direktni setvi, je nastavitev sejalnice za direktno setev, tako da pri sejanju tla razrije samo toliko, kot je potrebno, da slame ne zakoplje, in da seme odloži natančno v potrebno globino. To se zdi na prvi pogled enostavna naloga, vendar je pogosto zahtevna, zato pokličemo mehanika proizvajalca ali prodajalca orodij, da izpelje setev strokovno. Končno mora priti do potrebnega know-how (know-how: na raziskovanju, izkušnjah temelječe znanje, zlasti tehnično, za praktično uresničitev zastavljenih nalog) znanja, da bi sistem direktne setve prešel v uspešno uporabo. Sicer pa je kmetom v Nemčiji težko pridobiti kvalificirane informacije in svetovanje za direktno setev (Linke, 1998).

2. Izvajanje preiskave tal (uravnotežena oskrba s hranili in prizadevanje za ustrezen pH tal)
Redna analiza tal s ciljem, doseči uravnoteženo oskrbo tal s hranili, je pomemben predpogoj za uspeh direktne setve. Če je potrebno, moramo pH-vrednost korigirati. Nezadostna oskrbljenost s hranili in hranilna neravnovesja se morata popraviti. Najprej si lahko prizadevamo doseči srednje vrednosti, nato, po določenem času, pa višje vrednosti v analizi tal. Na tleh z malo humusa je za stabilnost pridelkov koristno močnejše organsko gnojenje v pripravi površin. Tako moramo gnojiti v začetku leta z več dušika (20 do 30 kg/ha), eventualno pa do 80 kg/ha, glede na vrsto. Še posebej prvi obrok mora biti bistveno večji kot pri konvencionalni obdelavi tal.

“V direktni setvi ne obstaja več plužni horizont (orani sloj tal), kajti tega je nadomestil drugi talni sloj, ki je obogaten z organskimi rastlinskimi ostanki, kar vodi v spremenjeno dinamiko organske substance v tleh in v prehranjevalnemu ciklusu (ponavljajoče se spremembe v prehrani)” (Sá, 1993). Zato moramo vzeti talne vzorce za analizo tal vsakih 5 let v neprekinjeni direktni setvi od 0 – 10 in ne več od 0 – 20 cm talnega sloja. Če je potrebna podrobna analiza, lahko vzamemo talne vzorce iz globine 0 – 5, 5 – 10 in 10 –20 cm.

Preden začnemo z direktno setvijo, moramo popraviti pomanjkanje hranil.
Če so tla zelo slabo preskrbljena s fosforjem, moramo gnojiti s potrebno količino tega elementa. Prizadevati si je potrebno za velike in ne samo srednje vrednosti tega elementa. Nekateri avtorji svetujejo, da 50 % fosforjevih gnojil raztrosimo na široko po površini in drugo polovico s sejalnico. Če so vrednosti fosforja (P-vrednosti) višje od 15 mg/kg, potem svetujejo, da ves fosfor raztrosimo na široko po površini (Crovetto, 1996). Tudi kalijeve in kalcijeve vrednosti se morajo gibati v višjem območju.

Tla, ki jih neprekinjeno več let obdelujemo na način direktne setve, kažejo koncentracijo fosforja v zgornjem sloju. To ni bilo dokazano kot škodljivo za razvoj rastlin. V nasprotnem primeru lahko zmanjšamo gnojenje s fosforjem po nekaj letih uvedbe direktne setve. V direktni setvi sta ugotovljeni v zgornjem sloju tal večja vlažnost in nižja temperatura tal. To omogoča rast korenin v zgornji sloj tal. Pogosto se razvijejo korenine v direktni setvi pri dobri zastirki čez tla in pod zastirko. Korenine tako lahko rasejo v bližini zgornje površine talnega sloja in kažejo dobro zmogljivost sprejemanja fosforja. Škodljivo je poskušati ta, na površini tal koncentrirani fosfor, vmešati s plugom ali drugim orodjem v globlje talne sloje. V tem primeru nastane večja kontaktna površina fosforja s talnimi delci, kar vodi v močno vezavo in nalaganje v tleh, tako da fosforja korenine ne morejo sprejeti.

V mnogih predelih sveta obstajajo kisla tla, ki včasih vsebujejo tudi toksičen aluminij. V takem primeru morajo kmetje apno potrositi eno leto pred preusmeritvijo v direktno setev, ker je to zadnja možnost za mehansko vmešavanje v tla. Koncepti apnenja in gnojenja v Južni Ameriki so se od prehoda na direktno setev drastično spremenili. Pri tem je potrebno upoštevati, da prakticirajo v Braziliji, Argentini in Paragvaju dosledno direktno setev na več kot 65 % skupnih kmetijskih uporabnih površin. Izkušnja je pokazala, da je potrebno veliko vsega, kar se naučijo o gnojenju in apnjenju na univerzah in na visokih šolah revidirati in namesto tega najti nov koncept upravljanja rodovitnosti tal. Najvažnejši princip je, da moramo gnojiti tla in ne rastlin.

Kljub močno razširjenemu mnenju, apna ni potrebno vdelati v tla z orodji za obdelavo tal. Novejši rezultati poskusov v Braziliji so pokazali, da apno lahko potrosimo tudi brez obdelave tal, ker se premešča v globlji sloj z zelenim gnojenjem z ozelenitvami. V tem primeru morajo kmetje potrositi vsako leto manjšo količino apna in ne velike količine naenkrat. Miyazava (2000) je s poskusom ugotovil, da je učinkovanje apna brez rastlinskih ostankov omejeno. Apno v povezavi z rastlinskimi ostanki spreminja pH-vrednost, Ca, Mg, in Al v talnem profilu. Glede na učinkovitost rastlinskih ostankov na gibanje-premeščanje apna v talni profil, je vrstni red rastlin: črni oves (Avena strigosa Schreb) najučinkovitejši >, rž (Secale cereale L.) >, žametni fižol (Mucuna pruriens) >, krmna rastlina-metuljnica (Leucaena leucocephala L. de Wit). Pšenični rastlinski ostanki nimajo nobenega vpliva na gibanje apna v tleh.

Najpomembnejši vzrok, zakaj tako hitro raste dosledna neprekinjena direktna setev v Južni Ameriki, je dejstvo, da tam praktično nihče ne verjame v nujnost potrebe, da se občasno mora orati, da bi vnesli potrebno apno v tla. Kot smo že omenili, lahko apno pomikamo v globlji sloj tal v kombinaciji z zelenim gnojenjem (črni oves, oljna ogrščica, oljna redkev (Raphanus sativus var. oleiferus Metzg). To je tema, o kateri so mnenja v ZDA in tudi drugod še zelo nasprotujoča. Medtem v ZDA mnogi znanstveniki, svetovalci in kmetje verjamejo, da moramo tla orati tudi po večletni uporabi direktne setve, da se apno in fosfor vmešata v talni profil, tako da se koncentracija na površini zmanjša, kar pa ni navada v Južni Ameriki. Tam so se kmetje naučili, da koncentracija teh elementov na površini tal ni ovira za doseganje visokih pridelkov različnih poljščin.

Trije faktorji: vnašanje apna, razdelitev fosforja v talni profil in domnevna zbitost tal, so verjetno glavni vzrok zakaj večina kmetov v direktni setvi v ZDA občasno orje tla. V direktni setvi po sistemu neprekinjene direktne setve pa je obdelanih samo ca. 10 do 12 % od vseh skupno 26,5 milijonov ha, vključenih v direktno setev.

Kmetje v Braziliji, Argentini in Paragvaju samo izjemoma izvajajo obdelavo tal za porazdelitev fosforja v talni profil, vnašanje apna in rahljanje zbitih tal. Na to kaže visok odstotek permanentne direktne setve v navedenih deželah več kot 70 % skupnih površin z direktno setvijo od skupaj 53 milijonov ha.
V tem kontekstu se je potrebno zavedati, da v Braziliji pogosto naletimo na tla z nizko pH-vrednostjo, ki izkazujejo toksičen Al.

 

3) Izogibanje tlom s slabo drenažo
Direktne setve ne moremo izvajati na tleh s slabo drenažo ali na tleh, ki kažejo dolgo nepretrgano zastajanje mokrote. Če direktno setev izvedemo na takšnih površinah, pridemo na splošno do precejšnega zmanjšanja pridelkov. Zaradi tega je brezpogojno izogibanje setve pod takšnimi pogoji. Rešitev za takšne predele je priprava drenaže, preden začnemo z direktno setvijo. Pogosto se kmetje izogibajo vsake take investicije, ker je drenažni sistem zelo drag. Brž ko problem slabe drenaže odpravimo, ne obstaja več nobena omejitev za izvajanje direktne setve.

 

4) Poravnavanje površine tal
Za odlično setev je potrebno poravnati mikro relief (majhne neravnine) polja.
Obstajajo različni razlogi, zakaj površine tal niso ravne:

a) Če je bilo na primer spravilo predhodne poljščine opravljeno v zelo vlažnih talnih pogojih in so stroji za spravilo pustili za seboj globoke vozne kolesnice, potem je to neugodna situacija za začetek direktne setve. Najprej moramo odpraviti vozne kolesnice. V takih pogojih je potrebno tla rahljati, peljati rahljalnik-nož po vozni kolesnici, da se zbitost, ki je bila povzročena s težkim strojem, raztrga. Temu lahko sledi ravnanje tal s krožno brano.

b) Druga situacija neravnih tal nastane, če predhodno vrstno poljščino obdelujemo z medvrstnim okopalnikom, da bi odpravili plevele med vrstami. Ta orodja pogosto vržejo prst iz medvrstnega prostora navzven proti vrsti, tako da nastane osipana vrsta. Ta situacija z grebenom in jarkom je seveda zelo neugodna za direktno setev, ker je odlaganje semena v enakomerno globino praktično nemogoče. Te neravnine moramo odpraviti in površino poravnati, predem lahko začnemo z direktno setvijo. X-oblika krožne brane je manj primerna za poravnavanje setvišča, ker za seboj ne pusti povsem poravnanega mikroreliefa tal.

c) Če polje, na katerem bi morali začeti direktno setev, kaže močne erozijske poškodbe, več ali manj globokih žlebov in jarkov, ki križajo polje, potem moramo tla najprej poravnati. Ti žlebovi in jarki ne dovolijo, da bi se setev izpeljala v enakomerni globini, povzročajo pa tudi veliko obrabo strojev. V glavnem zadošča ena lahka ali težka krožna brana za poravnavo površine. Glede na globino žlebov in jarkov je morda potrebno, da polje še enkrat preorjemo, da bi dosegli ravno površino. Seveda moramo upoštevati, da so s tem nastala gola tla izpostavljena ponovni eroziji. Včasih morajo kmetje v Južni Ameriki več let ponovno in zaporedoma poravnavati polja, ker nastajajo vedno nove erozijske poškodbe, ki preprečujejo direktno setev. Ne samo vodna erozija, tudi vetrna erozija lahko za direktno setev povzroči problem neenakomerne talne površine, če se zaradi vetra erodirana tla nalagajo neenakomerno.

d) V Južni Ameriki je bil v preteklosti izkrčen pragozd pogosto spremenjen v pašnike. Neravne površine, pripravljene pod takimi pogoji, niso problem za pašnike. Če pa želimo te pašnike, ki imajo veliko lukenj in grbin, spremeniti v polja za direktno setev, potem je ravnanje tal neizogibno.

Kakršni koli so že razlogi za neravne površine tal, morajo biti tla v vsakem primeru najprej poravnana, šele nato se lahko začne direktna setev. Če tega ne storimo, zelo hitro ugotovimo, da sejalnice za direktno setev v takšnih pogojih ne morejo dobro opraviti svojega dela in dobimo zato neenakomerni vznik. Seme je bilo odloženo v nizke točke (majhne depresije) preplitvo in na izbočenih gomilah in grebenih pregloboko v tla. Posledica so praznine in neenakomerni sklop z manjšim številom rastlin. Ker želimo doseči dober vznik, mora biti seme odloženo v enakomerno globino in to lahko dosežemo samo pri ravni površini tal.

 

5) Odpravljanje zbitosti tal, plužnih plazin in voznih kolesnic
Po mnogih letih obdelave tal z enakimi orodji in v enakomerni globini se pri uporabi drugih orodij za obdelavo tal lahko tvorijo plužne plazine ali drugi zbiti sloji. V nekaterih primerih pa so tla razvila pedogenetsko (naravno) zbitost. Če se direktna setev začne na zbitih tleh, to vodi do manjše količine pridelkov in ima za posledico nižji dohodek. Preden se odločimo za direktno setev, moramo vedno odpraviti zbitost tal. V primeru, da se prakticira direktna setev že več let, preden se ugotovi zbitost tal (škodljiva zgoščenost), lahko problem rešimo s podtalnim rahljanjem med setvene vrste (“in-row subsoiling”). Tako vrsto orodij so razvili v Auburnu, Alabama, z znanstveniki USDA (Wayne Reeves, osebna izmenjava informacij, 2003) in z industrijo kmetijskih strojev. Ta orodja so izdelana tako, da je prehod podtalnega rahljalnika na zgornji površini tudi po setvi (pri vrstnih poljščinah) komaj viden, in da ostanejo skoraj vsi rastlinski ostanki nepoškodovani na površini tal. V Južni Ameriki zadoščajo v glavnem za prediranje horizontov težki rahljalniki-gruberji (v redkih primerih podtalni rahljalniki).

Vprašanje je torej, kaj moramo napraviti, če ugotovimo zbitost tal. Zbitost tal je v stalni direktni setvi tema, o kateri prihaja v Južni Ameriki vedno znova do novih razprav. V glavnem zavzemajo znanstveniki drugačna stališča o zbitosti tal kot kmetje. Znanstveniki razpolagajo z visoko razvitimi orodji za meritve zbitosti tal in lahko tako dokažejo, da so tla pod direktno setvijo gosteje naložena kot pod konvencionalno obdelavo, kar vodi k temu, da mnogi znanstveniki vidijo zbitost tal v direktni setvi kot resen problem. Pogosto pa znanstveniki v Južni Ameriki nagibajo k temu, da se s problemom zbitosti tal pretirava.

V nasprotju z znanstveniki, pa kmetje ne merijo zbitosti v g/cm³ tal ali preko upora talne sonde, ki pritiska v tla (penetrometer), ampak se ravnajo po razvoju poljščine in količini pridelka. Če so pridelki v direktni setvi enako dobri ali boljši kot v konvencionalnem sistemu, potem domnevna zbitost tal kmeta prav nič ne zanima. Kmetje merijo zbitost tal tudi v povezavi s prodiranjem sejalnice za direktno setev v tla. Če so tla pretrda za zagotovljeno dobro prodiranje rezalnega elementa v tla, potem pri setvi nastane problem, da seme deloma ni prekrito z zemljo in slabo kali. Vzrok slabega prodiranja v tla lahko leži tudi v pomanjkljivi konstrukciji rezalnega elementa sejalnice za direktno setev ali v teži sejalnice.

Praktiki lahko na svojih poljih relativno enostavno ugotovijo, ali prihaja do zmanjšanja pridelkov zaradi zbitosti tal. Najprej morajo ugotoviti, ali je prisotna zbitost globinskega profila tal. Potem morajo orodje nastaviti, tako da zagrabi pod zbitim slojem. Ta orodja (rahljalnik, globinski podrahljalnik) morajo biti nastavljena na 25 do 50 m široke pasove (večkratnik naprave za žetev spravila) v sredini polja. Te pasove potem ločeno pospravimo in ugotovimo pridelek in razliko v pridelku in ekonomiki zaradi globinskega podrahljanja.

Da bi kmetje v direktni setvi izvedeli, kakšno je stanje glede zbitosti tal, so se začeli posvetovati trije pobudniki iz mesta Parana v Braziliji. Kmetje, ki so se posvetovali, so bili Herbert Bartz iz Rolandia (tedaj 26 let neprekinjene direktne setve), Nono Pereira iz Palmeira (tedaj 22 let neprekinjene direktne setve) in Frank Dijkstra iz Carambeija (tedaj 22 let neprekinjene direktne setve). Ti trije kmetje skupaj so tedaj zbrali 70 let izkušenj v direktni setvi. Tla, na katerih gospodarijo, so zelo različna in nihajo med ca. 80 % gline in 80 % peska. Vsi trije kmetje so neodvisno drug od drugega podali izjave, v katerih trdijo, da na svojih posestvih ne vidijo nobenega problema z zbitostjo tal v neprekinjeni direktni setvi (Revista Plantio Direto, 1999). Zatrdili so tudi, da ni potrebno ponovno obdelovati tal po določenih letih direktne setve, če se način direktne setve uporablja ustrezno. Bili so mnenja, da je najboljša pot za odpravo zbitosti tal pridelava največje možne količine rastlinskih ostankov, ki jih je potrebno pustiti na površini, ob tem pa še uvedba zelenega gnojenja in uravnoteženega rastlinskega kolobarja. Korenine rastlin in povečana biološka aktivnost z deževniki, insekti itd., ki rahljajo tla, opravljajo tako imenovano biološko obdelavo tal. Dobra stalna pokritost tal je potreba, da bi obdržali vlago v zgornjem sloju tal, kar vodi k lažjemu prodiranju rezalnih elementov sejalnice za direktno setev. Z ozirom na vse to so morali omejiti nepotrebne prevoze in prehode po polju s težkimi orodji in vozili.

Da bi omejili zbitost tal v No-till, moramo biti dodatno pozorni na kolesa in na polju vedno voziti z nizkim pritiskom (maks. 0,8 bar). Tako moramo pri vseh orodjih in traktorjih vgraditi regulatorje za hitro prilagoditev pritiska gum (varovanje tal, varčevanje goriva, povečanje vlečne moči) in prepoloviti zdrs; http://www.reifenregler.de).

 

6) Ustvarjanje talnega pokrova (rastlinski ostanki, slama, vmesni dosevki …)
Skoraj vse prednosti direktne setve izhajajo iz stalne pokritosti tal in samo nekaj prednosti nastane zaradi tega, ker tla niso obdelana. Pri direktni setvi z manjšo količino rastlinskih ostankov na površini tal se mnogo prednosti tega sistema ne izrabi v celoti. Direktna setev brez rastlinskih ostankov na površini tal dokazano vodi v neuspeh. Tako si je za vsako območje potrebno posebej prizadevati in maksimirati biomasno pridelavo. To lahko dosežemo z izbranimi sortami ali vrstami kultur, ki razvijejo velike pridelke rastlinske mase. Koruza za zrno npr. prinese zelo veliko količino rastlinske mase, lan nasprotno zelo nizko. Odvoz nadzemne biomase (silažna koruza, surovine za bio-gorivo) je v direktni setvi nezaželjen, in če se že mora, naj se zgodi le vsakih 4 do 5 let. V tem primeru moramo takoj po spravilu (ali, če je mogoče, prej) posejati neko hitro rastočo ozelenitev-zeleno gnojenje. Kjer temperaturni pogoji to dovoljujejo, moramo pustiti na površini vsaj več kot 10 ton suhe rastlinske mase na leto. Tukaj so pomembne vrste ozelenitev z upoštevanjem uporabe primernih kolobarjev. Pri direktni setvi ne smemo nikoli sežgati ali prodati rastlinskih ostankov. V nekaterih deželah, kot npr. v Čilu, imajo kmetje v direktni setvi vedno dober razlog za sežiganje, saj ne razumejo osnovnih principov pravilne direktne setve (No-till). Zeleno gnojenje (ozelenitve) ne smemo nikoli zaorati, ampak z rezalnimi valji vodoravno položiti (povaljati) na tla tako, da se vdelava zgodi biološko po naravni poti.

Seveda v sušnih (semiaridnih) območjih ne moremo doseči tako velikih pridelkov biomase. Vendar tudi tukaj velja osnovno načelo, maksimirati biomasno pridelavo za specifične pogoje področja. Na začetku je v tem sistemu pogosto težko doseči te najvišje pridelke biomase. Če pa kontinuirano direktno setev prakticiramo več let in tako izboljšujemo rodovitnost tal kot tudi zadrževanje vode v tleh ob sposobnosti vodenja vodje posestva, potem tudi tukaj lahko dosežemo večjo količino rastlinske mase. To smo lahko opazili npr. na posestvu Rick Bieber (Bieber, 2000) na severu Južne Dakote in na mnogih drugih posestvih v semiaridnih klimatskih conah v ZDA, Avstraliji in drugje.

Prednosti velikih količin rastlinskih ostankov na talni površini so:
a) dobro izpodrivanje plevelov, varčevanje s herbicidi,
b) pozitivni učinki na vlažnost tal (posebej pomembno v sušnih letih) in
c) pozitivni učinki na talno-biološke procese in rodovitnost tal.

Rastlinski pokrov povzroča izboljšanje talno kemijskih, fizikalnih in bioloških procesov, kar omogoča povečanje rodovitnosti tal. Ne smemo pa biti pozorni le na količino rastlinskih ostankov, ampak tudi na njihovo razdelitev. Pri spravilu (žetvi) moramo natančno nadzorovati enakomerno porazdelitev slame in plev, in sicer na skupni rezalni širini kosilne naprave. Nekateri proizvajalci kombajnov še danes ne razumejo pomena dobre porazdelitve rastlinskih ostankov v direktni setvi in mulch sistemu ter, kakšne posledice ima neenakomerna porazdelitev. Tako leži veliko slame in plev v sredini, in malo ali skoraj nič na zunanjem koncu delovne vozne širine. Posledica tega je slab učinek herbicidov, pa tudi sejalnice ne morejo dobro opraviti svojega dela, ker se seme ne more odložiti v enakomerno globino. Ne smejo pa biti prisotna tudi nakopičena gnezda slame (npr. pri obračanju, ali če se kombajn na kratko zaustavi na sredini polja), ker v takem primeru tudi najboljša sejalnica ne more dobro sejati. Praktiki v Nemčiji pripisujejo velik pomen temu, da se rastlinski ostanki položijo-povaljajo na tla. Tako miši ne najdejo narejenih pribežališč in dobijo kaleče rastline svetlobo, saj niso dolgo zasenčene.

 

7) Nakup sejalnice za direktno setev
Za uspešno direktno setev je neobhodno potrebna specialna sejalnica. Toda kmet naj bi kupil sejalnico za direktno setev šele, če so pred tem izpolnjeni vsi pogoji za uspešen prehod. Vse prepogosto je opaziti, da so nekateri kmetje, ki slišijo kaj o direktni setvi, takoj navdušeni in bežijo do prvega trgovca, da bi kupili specialni stroj za direktno setev, ne da bi bili pozorni na šest predhodnih korakov, ki vodijo v uspešen prehod. To vedno vodi do neuspeha pri uporabi tega sistema. Kmetje pripišejo krivdo za neuspeh sejalni tehniki, ne da bi spoznali lastno napako, in sicer, da so se premalo informirali o osnovah tega popolnoma novega načina pridelave. Kmetje, ki so se tako odpovedali uporabi direktne setve, so ta sistem osramotili in ga napravili slabega.

Na tem mestu bi bilo koristno povedati tudi nekaj o razvoju te relativno nove industrijske proizvodnje sejalnic za direktno setev. Te so v ZDA začeli izdelovati šele v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je 1972. leta inovativni poljedelec Herbert Barz začel z direktno setvijo v Braziliji, je moral uvoziti Allis Chalmers stroj iz ZDA, ker takšnih orodij ni bilo na razpolago na lokalnem trgu. Šele leta 1975 so v Braziliji izdelali prve stroje, ki so temeljili na frezi (Howard Rotocaster). Z njimi neobdelana tla sfrezajo v določeni medvrstni razdalji z žlebi, v katere se potem odloži seme. Toda stroj je bil zelo počasen in je tla zelo intenzivno obdelal (zakopal pri tem tudi slamo), tako da so bili kmetje zelo veseli, ko je leta 1976 prišla na trg hitrejša sejalnica za direktno setev s tremi diski, ki teh pomanjkljivosti ni imela. Sejalnice za direktno setev je bilo v Braziliji vedno težko uvoziti zaradi velikih uvoznih dajatev. Proizvodnja sejalnic za direktno setev se je začela v drugih državah Južne Amerike (Argentina, Mehika) bistveno pozneje. Danes obstajajo številni proizvajalci sejalnic za direktno setev v Braziliji in Argentini, od katerih mnogi svoje izdelke tudi izvažajo. Seznam proizvajalcev teh orodij v Braziliji in Argentini najdemo na internetu na spletni strani: www.rolf-derpsch.com . Na svetu obstaja približno 100 proizvajalcev sejalnic za direktno setev (Köller, 2001). Vendar je v Nemčiji do danes ponudba specialnih sejalnic za dosledno direktno setev dokaj skromna.

Pri izbiri primerne sejalnice za direktno setev morajo kmetje upoštevati posebnosti svojega posestva in njegove talne pogoje. Predvsem se morajo odločiti, katere poljščine bodo sejali s sejalnico in za katere medvrstne razdalje si bodo prizadevali (ozke medvrstne razdalje, npr. pšenica, ali široke medvrstne razdalje, npr. koruza). Za mala in srednje velika posestva svetujejo v Braziliji in Paragvaju univerzalne stroje, ki jih lahko uporabljamo tako pri ozkih medvrstnih razdaljah kakor tudi pri širokih medvrstnih razdaljah. Z njimi lahko sejejo pšenico, oves, zeleno gnojenje in tudi koruzo, sončnice in sojo. Stroški enega univerzalnega orodja so veliko manjši kakor nakup dveh specializiranih strojev. Če kmetje vendarle kupijo specialno sejalnico za ozke ali široke vrste, so pri oblikovanju rastlinskega kolobarja dokaj omejeni, kar zelo negativno vpliva na učinkovitost direktne setve.

 

8) Začetna obdelava samo enega dela površin posestva in zbiranje izkušenj
Direktna setev je popolnoma nov pridelovalni sistem. Tu ne gre več za nobeno obdelavo tal, zatiranje plevelov je povsem drugačno, tudi škropljenje je spremenjeno in ga moramo izvršiti zelo pozorno in natančno. Drugačna sta tudi setev in zaščita rastlin, spremeniti se mora kolobar, drugačen je menedžment (posredno in neposredno vodenje, upravljanje) itd. Če želimo preiti iz klasične obdelave v direktno setev, moramo spremeniti celotni sistem. Ne moremo spreminjati posameznih komponent posamično, saj bi do vpeljave celotnega sistema trajalo predolgo. Pri tako številnih spremembah, ki potekajo hkrati, je to izziv za vsakogar, tudi za dobre kmete in strokovnjake pa tudi za tiste, ki razpolagajo z dolgoletnimi praktičnimi izkušnjami in dobrim menedžmentom. Zato je priporočljivo začeti direktno setev postopoma samo na enem delu posestva (npr. na 10 % površin na velikem posestvu) in ne na celotnem posestvu. Preusmeritev nas ne sme voditi v prepričanje, da je direktna setev zelo zapleten sistem. Izkušeni praktiki poročajo, da je No-till enostavnejši postopek in razširjenost na ca.117 milijonih ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha) na vseh kontinentih (tudi pri nepismenih) kaže, da se tega lahko nauči vsakdo.

 

Predem začnemo z direktno setvijo, moramo seveda zbrati vse potrebne informacije in usvojiti potrebno znanje o sistemu. To znanje nam najbolje posredujejo kmetje, ki ta postopek že prakticirajo, tudi svetovalci in znanstveniki s praktičnimi izkušnjami ali pa ga povzamemo iz objav in specialnih knjig. Najpomembnejše pri tem je, ne začeti, preden ne zberemo zadostnih osnovnih znanj o sistemu. Pametno je začeti samo na enem delu posestva, da bi zbrali izkušnje in zmanjšali napake. Ko dosežemo zaupanje, samozavest in izkušnje, lahko ta sistem razširimo v drugem letu na večjo parcelo posestva in šele potem, ko resnično obvladamo direktno setev, jo lahko preusmerimo na vse površine posestva. Če že v prvem letu preusmerimo direktno setev na vse površine na posestvu, obstaja na obsežnem posestvu velik riziko, ki lahko vodi do tega, da poljščine ne vzniknejo enakomerno, da pride do napake v zaščiti pred pleveli in škodljivci itd., kar vodi do finančnih izgub.

Uvajanje popolnoma nove sejalnice za direktno setev, ki naj bi dobro delala na neobdelanih tleh, predstavlja poseben izziv za kmeta, ki nima izkušenj s takšnimi orodji. Ni vedno enostavno nastaviti delovne globine pri debeli zastirki, da je seme odloženo v enakomerni globini pri minimalnem premikanju tal in dobrem kontaktu s tlemi (dovolj ozka in globoka brazda). To terja tudi določen čas za ugotovitev, pri kateri vlažnosti tal je najboljše delati na določenih tleh.

Pri prehodu na direktno setev se plevelna flora bistveno spremeni. Pleveli, s katerimi se je lahko boriti v konvencionalni obdelavi tal, lahko postanejo nenadoma problematični. Novi pleveli, ki prej niso bili problematični, se lahko razširijo in težko jih je uničiti. Lahko, da tudi ni na razpolago potrebnih herbicidov za zatiranje določenih novih plevelov itd. Toda pri tem je potrebno tudi upoštevati, da se po nekaj letih direktne setve semena plevelov na površini zgoraj izčrpajo, ker se tla ne premešajo vedno znova na novo. V postopku direktne setve se pri dobrem menedžmentu, in če se izognemo, da bi pleveli prišli do semenitve, sčasoma znatno zmanjša pritisk plevelov. Ob tem moramo tudi paziti, da se pleveli ne selijo od poljskih poti in robov jarkov in kanalov, kot je to pogosto npr. seme od trav. Pri velikih prekopih (kanalih) predstavlja to manjši problem. Upoštevati moramo tudi opombe, ki so navedene v koraku 1.

Lahko pa nastane popolnoma nova situacija v odnosu do škodljivcev. Škodljivci, ki v konvencionalnem postopku nikoli niso bili problematični, se lahko nenadoma pojavijo v direktni setvi. Drugi škodljivci, ki so delovali pri talni obdelavi, v direktni setvi izginejo. Listne uši npr. ne prenesejo odboja svetlobe, ki izhaja iz svetleče slame in imajo rajši gola tla (konvencionalna obdelava tal). Elasmopalpus lignocellus, talna gosenica, povzroči v glavnem precejšnjo škodo v konvencionalni obdelavi tal, kjer vlažnost tal hitreje izgine. Malo ali nobene škode pa ne povzroči na sosednji njivi z direktno setvijo, kjer ostaja in se dolgo časa zadržuje vlažnost v tleh z zastirko. Število drugih škodljivcev, kakor npr. resokrilec (trips), lahko v direktni setvi narašča. To je odvisno od mnogih vzrokov, kot so npr. specialno leto, pridelovalno območje, klimatski pogoji itd. Znanstveni rezultati kažejo, da pojav nekaterih škodljivcev narašča, število drugih pa v direktni setvi upada ali pa v obeh sistemih ni razlike. V glavnem ne moremo trditi, da v direktni setvi lahko pričakujemo večji napad škodljivcev, vendar kot smo že zapisali, lahko naraste to število pod posebnimi klimatskimi pogoji (Derpsch, et. al., 1988).

V direktni setvi lahko povzročijo problem nekatere bolezni. Ker rastlinski ostanki predhodnih kultur niso zakopani z obdelavo tal, lahko bolezni, kakor npr. trosi žitne stebelne rje (Puccinia sp.), med deževjem preskočijo od še ne popolnoma razkrojenih rastlinskih ostankov na mlade rastline naslednjega posevka v kalečem stadiju. Da bi se temu izognili, moramo vključiti razumni kolobar in ponovno setev iste poljščine lahko opravimo šele takrat, ko so ostanki te poljščine iz prejšnjih setev popolnoma razpadli. Obligatni paraziti, ki nimajo možnosti saprofitskega razvoja (npr. rja) odmrejo namreč, kakor hitro izgine njihova prehranjevalna podlaga (živo rastlinsko tkivo). Nekrotrofični, za rastline škodljivi organizmi (npr. glive rodu Fusarium), ki lahko živijo kot saprofiti pa prenehajo z razvojem, kadar jim drugi saprofiti razkrojijo prehranski substrat (rastlinske ostanke). V direktni setvi lahko narastejo tudi druge bolezni, npr. talne glive (Rosellina sp. in Sclerotinia sclerotiorum) v soji ali (Fusarium sp. in Helminthosporium sp.) v koruzi (Derpsch, et. al., 1988). Bolezni predstavljajo včasih večji problem v direktni setvi kot v konvencionalni obdelavi tal. To pa ne more biti opravičilo za sežiganje, prodajo ali zakopavanje rastlinskih ostankov. Zaradi tega moramo priti do uravnoteženega kolobarja, ki pravzaprav rešuje te probleme. So pa tudi primeri, kjer bolezni v direktni setvi pojenjajo. Tako so nožne bolezni žit (npr. črna žitna noga) pri postopku direktne setve manj pogoste kot v konvencionalni obdelavi tal. Večletne raziskave, ki so bile izvedene v Švici, so pokazale, da se kritiki direktne setve bojijo povečanega rizika mikotoksinov pri brezplužnem pridelovanju ozimnih žit po koruzi. Riziko pa lahko omejimo s sistemsko prilagojenim kolobarjem, z drobljenjem koruzne slame (ostankov) na drobno in z izborom manj občutljivih sort žit na glivične bolezni (Fusarium). Generalno ni bil ugotovljen povečan pritisk bolezni pri direktni setvi (Sturny, et. al., 2007).

Povzamemo lahko, da na enem delu površin lahko začnemo z direktno setvijo, potem ko zberemo izkušnje. Širitev direktne setve na večje površine se nato lahko zgodi hitreje ali počasneje, glede na pridobljene izkušnje in sposobnost reševanja (novih) problemov. Tako je vedno primerno, ne preusmeriti vsega naenkrat. Manjša posestva lahko začnejo prehod na eni tretjini površin, in če je možnost, je primerno koristiti usluge pri setvi, preden se nato sami odločimo kupiti sejalnico za direktno setev. Začetek direktne setve lahko olajšamo z izborom primerne predhodne poljščine. Najbolj varno je prehajanje v direktno setev z “listnato rastlino” (npr. oljna ogrščica), nato pa posejemo v postopku No-till ozimno pšenico. Tudi po nizko povaljani ozelenitvi funkcionira direktna setev v glavnem zelo enostavno in dobro.

 

9) Uporaba uravnoteženega rastlinskega kolobarja z zelenim gnojenjem
Črna praha (praha z golimi tlemi) je najslabše, kar lahko doleti tla. Posledica sta erozija in degradacija tal. Žive rastline in korenine morajo na naših tleh rasti trajno. To je pomemben korak pri prehodu z degradiranih tal pri konvencionalni obdelavi tal k novemu sistemu (npr. direktna setev), ki izboljšuje rodovitnost tal.
Potem ko so narejeni predhodni koraki, si moramo prizadevati vpeljati uravnoteženi kolobar poljščin, pregledan z vidika pridelka, izpodrivanja plevelov, količine rastlinskih ostankov, ki morajo ostati na površini tal, gospodarnosti in rizičnega menedžmenta, kot tudi s stališča organizacije dela in odpravljanja delovnih konic. Ko smo dosegli to stopnjo, lahko ponudimo v prodajo orodja za obdelavo tal.

V sistemu direktne setve je uporaba uravnoteženega kolobarja veliko pomembnejša kot pri tradicionalni obdelavi tal. Ta magični pojem (uravnoteženi kolobar) pomeni raznolikost. Kolikor večja je raznolikost rastlinskih vrst, toliko bolje funkcionira direktna setev. Tukaj mislimo na smiselno raznolikost, saj v kolobarju ne moremo pridelovati mnogih kultur, ker ekonomsko niso smiselne. Prizadevanje za povečanje raznovrstnosti (diverzifikacija) mora biti doseženo z ekonomičnostjo in ga lahko najbolje dosežemo z deležem vrste rastlin za zeleno gnojenje. Dosledna uporaba zelenega gnojenja je manjkajoči element v direktni setvi v mnogih delih sveta. Obstaja veliko predsodkov proti zelenemu gnojenju. Mnogi verjamejo še danes, da rastline moramo zaorati, čeprav je to popolnoma zastarel koncept.

Posamezne vrste zelenega gnojenja moramo združiti v pridelovalni sistem tako, da pridejo do izraza pozitivni učinki teh rastlin. Zeleno gnojenje v povezavi z direktno setvijo in kolobarjem zagotavlja trajnost poljedelske pridelave. Vendar kolobarji ne pomenijo kolobarjenja kultur kar “na vrat in nos” (Bieber 2000). Brez znanja o pozitivnih ali negativnih učinkih ene poljščine na drugo je vsak poskus, narediti načrt kolobarja zgolj teoretični model. Kolobarja si ne moremo izmisliti za zeleno mizo, ampak je ta rezultat večletnega raziskovanja in izkušenj poljedelske prakse. Eden večjih izzivov predstavlja vprašanje, ali uporabiti rastline za zeleno gnojenje iz kmetovega kolobarja ali narediti načrt za novi kolobar z izrabo vseh njegovih prednosti. Vsak vodja posestva mora najti okvir, kateremu lahko prilagodi določeno zeleno gnojenje, ki ima svoj določen namen. Največkrat ozelenitve posejemo zunaj rastnega časa glavnih poljščin, lahko jih združimo z glavnimi poljščinami ali vsejemo v obstoječe poljščine.

Uporaba kolobarja, zelenega gnojenja in trajne direktne setve je osnova za rast pridelovalnega sistema brez obdelave posebej v Braziliji in Paragvaju in nima primere. Samo tisti, ki razumejo pomen te prakse, dosegajo najvišje možne prednosti sistema. V nekaterih predelih sveta kmetje vztrajajo pri tem, da ne izvajajo nobene obdelave tal. To so razumeli kmetje v Južni Ameriki in zanje sta najpomembnejša v direktni setvi proizvodnja in priprava dobrega pokrova zastirke. Zeleno gnojenje ne stane nič, ker če je pravilno posajeno, se samo poplača. Če prakticiramo direktno setev v monokulturi, ali če izvajamo takoimenovano dvojno žetev (“double cropping system”), v kateri pridelujemo dve poljščini na leto, če so na istem polju vsako leto iste poljščine, potem je direktna setev nepopoln in nerazumen sistem, v katerem naraščajo bolezni, škodljivci in pleveli in dobiček upada. Naraščajoče bolezni, škodljivci in pleveli bodo kmete, ki se ukvarjajo z direktno setvijo, prej ali slej prisilili k odvračanju monokulture in k uporabi ustreznega kolobarja. Na tem področju je neobhodno potrebno, določeno praktično naravnano raziskovanje, da razvijemo delujoč sistem direktne setve. Tako kmetje z zadovoljstvom spoznajo vse prednosti tega sistema, zmanjšajo pritisk plevelov in škodljivcev ter povečajo gospodarnost (ekonomičnost).

Naprednejši poljedelci v Južni Ameriki vključujejo v direktno setev dobro kmetijsko prakso, zeleno gnojenje in rastlinski kolobar, neodvisno od cene pridelka. Kakor hitro kmetje prepoznajo prednosti te izkušnje, se ji ne odrečejo več. Sorrensen in Montoya (1984), kot tudi drugi avtorji, so pokazali, da nastanejo pri dosledni uporabi kolobarja s primernimi vrstami zelenega gnojenja v sistemu direktne setve visoke ekonomske prednosti. Medtem ko so še mnogi mnenja, da povzroča uporaba zelenega gnojenja samo dodatne stroške, brez ekonomskih koristi, so to korist opazili in spoznali mnogi kmetje v Braziliji in Paragvaju, kjer se jim je z njeno uporabo bistveno izboljšal ekonomski položaj. Samo v južnih predelih Brazilije posejejo zeleno gnojenje na več kot štirih milijonih hektarjev.

Poskusi z direktno setvijo, ki so jih izvedli v Braziliji, so pokazali, da lahko dosežemo znatno višje pridelke glavnega posevka po vključitvi nekaterih vrst zelenega gnojenja. V povprečju dveh let so bili doseženi najvišji pridelki soje (2670 kg/ha) po črnem ovsu (Avena strigosa Schreb) kot zelenem gnojenju. Ta pridelek je bil večji za 770 kg/ha, kot je bilo povprečje vseh drugih preizkušenih vrst (vrste predkultur zelenega gnojenja). Poskus kaže tudi, da je pridelek soje po črnem ovsu 63 % večji kot pridelek soje po pšenici (Derpsch, et. al.,1988). Najvišji pridelek po črnem ovsu je prinesel tudi stročji fižol. Koruza je prinesla brez N-gnojenja najvišje pridelke po lupini (Lupinus albus L) (6410 kg/ha) in po kocinasti grašici (Vicia villosa Roth) (6320 kg/ha), značilno več kot 4100 kg/ha po pšenici, ovsu in rži. Tudi po oljni repici (Raphanus sativus ver. oleiferus) je bil dosežen visok pridelek koruze s 5800 kg/ha brez N-gnojenja. To pojasnjujejo s pojavom, da ima oljna repica sposobnost izprani dušik skozi globoke, vertikalno orientirane glavne korenine ponovno spraviti na površje (Derpsch, et. al., 1988). Tudi s črnim ovsom kot zelenim gnojenjem pred sojo (samo ena žetev v enem letu), dosežemo višjo ekonomsko pokritost, v primerjavi s pridelavo soje in pšenice (dve žetvi v enem letu).

Da lahko širimo uporabo zelenega gnojenja je potrebno dobro znanje o pridelkih suhe in zelene mase in o ekonomiki. Natančno moramo vedeti, kako in kje lahko vključimo zeleno gnojenje v rastlinski kolobar in kakšne učinke ima na glavne posevke. V Južni Ameriki pokriva to vrzel več publikacij: Sorrensen in Montoya, 1984; Derpsch, et al., 1988; Monegat, 1991; Derpsch in Calegari, 1992; Calegari, et al., 1992, Vallejos, et al., 2001. Tudi v ZDA v zadnjih letih izhajajo različne publikacije o zelenem gnojenju, kot npr. Cover crops for clean water, W.L. Hargrove, Ed.1991; Managing cover Crops Profitably, SAN – SARE, 1998: www.sare.org . V Nemčiji najdemo številne objave, v katerih so opisane prednosti zelenega gnojenja: Roemer et al., 1953; Probst in Probst, 1982; Kahnt, 1983; Renius in Lütke Entrup, 1985. Sedanje informacije o zelenem gnojenju najdemo v vedno večji meri na internetu (glej www.rolf-derpsch.com).

Če pogledamo izkušnje v Južni Ameriki, potem seveda ne moremo kar oditi tja in “kopirati”, kaj se tam dela. Kmetovanje je vedno krajevno specifično, toda osnove uporabe zelenega gnojenja v rastlinskem kolobarju so povsod enake. Izkušnje s tehnologijami, narejenimi v Južni Ameriki, so zato zanimive za kmete, ki uvajajo direktno setev, saj igrajo ključno vlogo v izboljšanju in izpopolnjevanju direktne setve. Potrebno se je zavedati tudi tega, da se mnoge vrste zelenega gnojenja lahko ustvarijo pod zelo različnimi klimatskimi in talnimi pogoji. Večina rastlin zelenega gnojenja zmerne klime, ki se prideluje v Južni Ameriki, izhaja iz Evrope. Mnogo vrst se je tudi dobro prilagodilo klimatskim pogojem v ZDA in Kanadi. Zaradi tega nam mora biti jasno, da neglede nato, kje kmetijstvo opravljamo, vedno uporabimo določene vrste zelenega gnojenja, ki ustrezajo lastnim potrebam (USDA-ARS, 2002).

Povsem jasno nam mora biti, da zeleno gnojenje tlom odvzame vodo, kar ocenjujejo kmetje za pomanjkljivost v sušni klimi. Ustrezno načrtovanje in vodenje ozelenitev lahko vseeno prispeva k izogibanju vodnih izgub. Pogosto se lahko vlažnost v tleh bolj zadržuje tudi z zelenim gnojenjem v direktni setvi, ker s talno pokritostjo nastane manjše izhlapevanje. Kot zeleno gnojenje lahko uporabljamo različne vrste, kot so trave, stročnice, celo sončnice in navadno ogrščico. Rumena (neprezimna) gorjušica, ki je v Nemčiji zelo razširjena, odmre, potem ko temperature padejo pod ledišče, tako da za uničenje niso potrebni herbicidi. Vendar je pomanjkljivost v tem, da morajo tla potem dolgo časa shajati brez rastlin in korenin. Kliewer et al., 2000, so dokazali, da delež herbicidov in tudi stroškov postopka lahko zmanjšamo z uporabo zelenega gnojenja v direktni setvi. Moramo pa tudi vedeti, da potem odmrejo korenine zelenega gnojenja in pustijo za seboj navpične kanale, ki pripravijo pot naslednji glavni kulturi, da lažje prodre globlje v talne sloje. Tako poročajo Römer et al., 1953, da poljščine, ki sledijo lupini kot zelenemu gnojenju, svoje korenine lahko razvijejo 25 do 80 cm globlje, kot tiste sajene v zemljišče brez lupine. Rastline za zeleno gnojenje imajo velik pomen za zmanjšanje oziroma odpravo zbitosti tal.

Gospodarjenje z zelenim gnojenjem je v osnovi drugačno kot v konvencionalni obdelavi tal. Tukaj se zeleno gnojenje ne pomeša s tlemi, ampak ga pustimo ležati na površini. V direktni setvi se pri tem uporabijo rezalni valji (angl. Roller crimper), da prekinejo razvoj rastlin za zeleno gnojenje in s pritiskom njihovih ostankov k tlom ustvarijo zastirko. Ta orodja niso zelo draga in jih lahko izdelamo v krajevnih delavnicah ali na lastnem posestvu. Rezalne valje lahko vlečejo traktorji srednjih velikosti in s tem prispevajo k zmanjšanju količin herbicidov v tem sistemu. Slike in dimenzije takšnega rezalnega valja lahko vidite na internetu pod www.rolf-derpsch.com Rezalni valj se je razvil v mnogih državah Južne Amerike kot nepogrešljivo orodje za zeleno gnojenje. Če orodja ni na razpolago, lahko alternativno uporabimo staro krožno brano, na katero potem prečno privarimo železne letve v vozni smeri. Uporaba drobilcev za zeleno gnojenje ni primerna, ker se rastlinski ostanki z drobljenjem hitro razkrajajo. Razen tega so mnogi udarni rezalniki grajeni tako, da razrezani material ne porazdelijo enakomerno, ampak ga odlagajo v redi.

 

10) Spremljava razvoja in novosti
Usvojitev direktne setve je stalen učni proces in tudi potem, ko je sistem že več let v praksi, se da naučiti vedno nekaj novega. Tehnologija direktne setve je tako nova, da morajo to spoznati celo “stari mački” z 20-in 30-letnimi izkušnjami, saj se lahko naučijo nekaj tudi od drugih, ker so se nekateri aspekti sistema izboljšali. Danes, po več kot 40 letih raziskovanja in praktičnih izkušenj z direktno setvijo, nihče ne more trditi, da ve vse o sistemu. Najboljši svetovalec za posredovanje sistema direktne setve je neposredni kmet, ker gospodari pod podobnimi pogoji kot mi. Ne sme nas biti strah in ne smemo biti preponosni postavljati vprašanja, da od nekoga izvemo kako on dela, da bi tako sistem lahko uspešno vpeljali na svojem posestvu. Pri tem kolegu ni potrebno poročati le o svojih uspehih, ampak naj bo pripravljen povedati, na katere probleme je sam naletel pri prehodu, saj se človek več nauči iz problemskih situacij kot iz uspešnih zgodb, kjer vse teče gladko.

Tudi danes, ko po vsem svetu obdelujemo v direktni setvi ca. 117 milijonov ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha) brez obdelave tal, lahko trdimo, da so za hitrejšo širitev sistema največja ovira prav manjkajoča znanja. Kljub dejstvu, da se “know how” razvija (Derpsch, 2000), ta “know how” ne doseže kmetov. Včasih nastane problem zaradi tega, ker znanje v glavnem obstaja, niso pa prisotna krajevno specifična znanja. V Nemčiji in povsod po svetu v raziskavah na poskusnih poljih ustvarjajo dragocene informacije o direktni setvi. Toda stvari ne premaknemo, če ne gremo na kmetovo polje, tako znanstveniki kot svetovalci, da bi izvajali poskuse in spremljali tehnološki razvoj. To delo mora potekati v sistematični povezavi s kmeti. V mnogih deželah, tudi v Nemčiji, primanjkuje specialno svetovanje na tem področju. Problem je tudi v tem, da svetovalci na tem področju premalo ali popolnoma ničesar ne vedo o direktni setvi in posledično niso v položaju, da bi kmetom posredovali primerno znanje.

Drugi problem je seveda ta, da so vse prepogosto objavljeni znanstveni rezultati v znanstvenih časopisih, vendar ne v (praktičnem) jeziku, ki bi bil razumljiv kmetom in svetovalcem. Čeprav so izvajali v Nemčiji dolgoletne poskuse z direktno setvijo že v 60-tih letih z dobrim uspehom in pozitivnimi rezultati (Kahnt in Hohenheim, Bäumer in Göttingen, pozneje Tebrügge in sod. v Giessenu), je bilo storjenega premalo, da bi prenesli znanstvene rezultate v svetovalne materiale. Z gotovostjo lahko trdimo, da je danes v Nemčiji samo nekaj strokovnjakov in malo svetovalcev z utemeljenim znanjem o direktni setvi. Tako ni čudno, da se mnogi kmetje ne upajo spoprijeti s to tehnologijo.

Problematičen je tudi sistem nagrajevanja raziskovalnih ustanov. Znanstveniki so na splošno plačani po svojih dosežkih in sicer po številu in kakovosti svojih objav. Sistem nagrajevanja se redko (ali nikoli) ne opravlja, tako da bi kmetje plačevali uporabo inovacij v praksi. Čeprav se je v ZDA že leta 1940 ustvarilo znanje o erozijskem procesu (kot je to uspelo Noval Research Laboratory skupaj z USDA Soil Conservation Service, ki je fotografiral prve slike udarjanja dežne kapljice na gola tla), je presenetljivo to, da tudi danes tega procesa ne razumejo dovolj mnogi znanstveniki, svetovalci in kmetje v ZDA in po vsem svetu. Mnogi verjamejo, da morajo rahljati tla z intenzivno obdelavo, da bi povečali infiltracijo. To je v osnovi napačno. Stopnja pokritosti tal z rastlinskimi ostanki je odločilna za vodno infiltracijo in proces erozije! To kaže, da znanja niso vredna nič, če so samo na papirju in ne v glavah ljudi.

Naslednji problem tiči v tem, da v zadnjem času pogosto naletimo na literaturo z zastarelimi informacijami o domnevnih prednostih tradicionalne obdelave tal, ki so, kakor se je pokazalo, zelo pogosto napačne. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da danes po vsem svetu uspešno obdelujemo ca. 117 milijonov ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha) polj po načinu direktne setve, brez vsakršne obdelave tal. Stopnja rasti sistema znaša v zadnjih letih 5 -10 milijonov ha/leto.
Pomemben korak, ki ga moramo še narediti je ta, da vnesemo zbrano znanje in izkušnje v kurikulum kmetijskih univerz, visokih strokovnih šol in kmetijskih šol. Posebej bi se o novostih morali podučiti učitelji in profesorji, razviti bi morali nove učne materiale za študij. Na univerzah v Braziliji ponujajo danes tečaje o direktni setvi, tudi za pridobitev MSc naziva (Landers et al., 2001). Brazilija ponuja tudi podiplomske tečaje direktne setve na internetu (www.abeas.com.br). Vendar se tudi v Nemčiji nekaj premika. Kmetijske šole na Saškem bodo imele v kratkem direktno setev v učnem programu in vsi učenci bodo vsaj obiskovali posestva z direktno setvijo. Več o tem lahko najdemo na spletni strani:
http://www.infofarm.de/sn/BetriebSander/. Naprej svetujemo spletno stran Swiss No-till in posebno stran z direktno setvijo ABC v nemškem jeziku http://www.no-till.ch/, kjer najdemo objave “Tipps zu Direktsaat von Praktiker für Praktiker” s kazalom gesel.

Prednosti stalnega in nepretrganega načina direktne setve
Medtem ko v Južni Ameriki več kot 70 % kmetov izvaja stalno direktno setev, jo izvaja v ZDA v praksi samo 10 % – 12 % kmetov. V stanju rotirajoče obdelave tal se tla nahajajo v fazi stalnega preurejanja, tako da kmetje nikoli ne bodo izkusili prednosti sistema direktne setve. Raziskave po vsem svetu dokazujejo prednosti trajne, neprekinjene direktne setve, kar je potrjeno tudi v praksi.

 

 

Razvoj trajnega sistema direktne setve
Vir: Sá, 2004. Univerza Ponta Grossa, Parana, Brazilija.

Začetna faza

Prehodna faza

Faza utrditve

Faza vzdrževanja

Izgradnja talnih agregatov

Povečanje zgoščenosti tal

Povečana vsebnost žetvenih ostankov

velika akumulacija žetvenih ostankov

Malo organske snovi v tleh (malo C)

Naraščanje vsebnosti žetvenih ostankov

visoka vsebnost C

Zelo visoka vrednost C

Malo žetvenih ostankov

Naraščanje organske snovi

> kationska izmenjalna kapaciteta tal

neprekinjen tok N in C

Biogenska obnova tal (mikrorganizmi, deževniki…)

Dostopnost P začne naraščati v zgornjem sloju tal

> poljska kapaciteta H2O

izboljšane vodne razmere v tleh

Potrebno povečano gnojenje z N

Imobilizacija N >/-mineralizacije

Imob. N < min; > Obtok hranil

> Obtok hranil in manj potrebnega N in P gnojenja

0 – 5 let

5 – 10 let

10 – 20 let

> 20 let

 

 

Leta uporabe trajnega sistema direktne setve (No-tillage)
(pri ohranjanju vseh žetvenih ostankov in neprekinjeni direktni setvi)

Slika 2: Razvoj trajnega sistema direktne setve po Sá (2004)

V začetni fazi (obdobje 0 – 5 let) gradimo na novo talne agregate. Ne pričakujemo merljivega povečanja organske snovi. Prisotne so še nizke količine žetvenih ostankov in v sistem moramo dovajati N. Prihaja do obnove mikrobiološke biomase.

V prehodni fazi (5 – 10 let) ugotovimo povečanje zgoščenosti tal. V zgornji površini tal postopoma narašča količina žetvenih ostankov, organske snovi in vsebnost fosforja.

V fazi utrditve (10 – 20 let) izmerimo povečane količine rastlinskih ostankov in višje vrednosti organske snovi. Kationska izmenjevalna kapaciteta in vodna zadrževalna kapaciteta tal naraščata. Ugotovljen je tudi povečan obtok hranil.

Šele v fazi vzdrževanja (> 20 let) ugotovimo idealno stanje, v katerem pridejo do učinka vse prednosti direktne setve za tla in uresničitev varčevanja gnojil (posebno N in P).

Vsaka obdelava tal v fazah 2 – 4 pomeni nazadovanje v začetno fazo. Kmetje, ki svoja polja sem in tja občasno obdelujejo, ne bodo nikoli prišli do tega, da bi spoznali vse prednosti sistema direktne setve.

Kmetje, ki prakticirajo direktno setev, a ne puščajo vse mase žetvenih ostankov na polju, tako da slamo zažgejo, prodajo ali porabijo za krmo, verjetno nikoli ne bodo zapustili začetne faze. Pri dobrem gospodarjenju in puščanju zadostnih količin rastlinskih ostankov je morda mogoče doseči začetek prehodne faze.

Ugotovljeno je, da kmetje, ki za setev uporabljajo sejalnice z noži (ki jih uporabljajo predvsem v Avstraliji in Kanadi), tudi če na njivi pustijo vse rastlinske ostanke, dosežejo samo prehodno fazo. Kmetje, ki pridelujejo velike količine rastlinskih ostankov in biomase, lahko v začetku dosežejo le fazo utrditve.

Če vključimo ustrezen kolobar in kdaj pa kdaj zeleno gnojenje, pripomoremo k hitrejšemu prehodu v vzdrževalno fazo.

Mnenje avtorja te objave je, da je mogoče doseči vzdrževalno fazo s puščanjem vseh rastlinskih ostankov na površini tal in z uporabo kolobarja in zelenega gnojenja, samo z uporabo diskastih sejalnic, s čimer lahko dosežemo vse prednosti sistema direktne setve.

 

Pogoji za uspešno uporabo direktne setve
(Derpsch, 2006)

1. Uporabiti moramo neoporečno sejalno tehniko z napravami, ki pri svojem delovanju lahko odstranijo debeli sloj zastirke. Seme mora biti dovolj pokrito s prstjo in ustvariti moramo dober kontakt seme – tla.

2. Prehod z intenzivne obdelave tal na direktno setev je potekal v Južni Ameriki brez vmesnih stopenj. Prehod je priporočljiv preko zastirke pri močni degradaciji tal z nizko vsebnostjo humusa in strukturno nestabilnostjo pri preveč razrahljanih ali zbitih tleh.

3. Ustvariti moramo zadosten sloj zastirke iz žetvenih ostankov ali iz zelenega gnojenja, saj glavne prednosti direktne setve temeljijo na stalni pokritosti tal z rastlinskimi ostanki.

4. Plevelne kontrole se je potrebno lotiti sistemsko, posebej moramo paziti na spremembe plevelne flore. Vse plevele moramo prepoznati z imeni, poznati pa moramo tudi ustrezne herbicide za zatiranje.

5. Gnojenje z dušikom moramo prilagoditi spremenjeni dinamiki hranil (povečana doza v začetni fazi).

6. Izvesti moramo sistematični in neprekinjeni monitoring (kontrolo in spremljanje) na napade škodljivcev in bolezni kot tudi na spremenjene plevelne flore.

7. Vključiti moramo uravnoteženi kolobar z zelenim gnojenjem. Zaželeno je povečevanje raznovrstnosti. Izogibati se moramo enostranskemu žitnemu kolobarju. V monokulturi je direktna setev prej ali slej obsojena na neuspeh.

8. Kmet naj bo skromen in naj ne zavrže znanja ter izkušenj drugega kmeta. Zaželena je intenzivna stalna izmenjava izkušenj z enako mislečimi prijatelji in eksperti iz znanosti, industrije in prakse. Priporočljiv je obisk strokovnih dnevov doma in v tujini. Za širitev sistema direktne setve se je pokazala kot najboljša metoda “Farmer to Farmer” (neposredni prenos sistema od kmeta do kmeta).

9. Razviti moramo ustvarjalnost in sistem neprestano izboljševati. Biti moramo pozorni na krajevne specifične razlike v neposrednem prenosu.

10. Nastalih problemov se moramo lotiti pozitivno in poiskati moramo primerne rešitve zanje. Ko se pojavi prvi problem, ne smemo takoj vreči puške v koruzo. V direktni setvi moramo sprejeti drugačno estetiko. Všeč nam mora postati pogled na njivo pokrito z rastlinskimi ostanki. Kdor vzdrži prvih pet let, je na konju.

 

Sklepne opombe
Usvojitev direktne setve predstavlja trajen učni proces. Najboljši svetovalec za posredovanje sistema direktne setve je uspešen kmet, ki gospodari v podobnih pogojih.

Direktna setev je holističen pridelovalni sistem. To ne pomeni menjavanja obdelave in obenem (vse drugo) delati, kot smo navajeni.

Če prehajamo iz enega sistema v drugega, potem moramo hkrati spremeniti vse komponente sistema, kar predstavlja velik izziv za vse, ki razmišljajo o takem prehodu. Vendar bi bilo iz tega napačno zaključiti, da je direktna setev zapleten sistem. Nasprotno, direktna setev je za kmete dokaj enostaven sistem. V mnogih razvitih deželah jo izvajajo kmetje z nizko šolsko izobrazbo, celo tisoči nepismenih. Direktna setev je zapletena samo za tiste kmete, svetovalce ali znanstvenike, ki ne mislijo sistematično. Upoštevati moramo, da morajo kmetje vedno razmišljati, kako preživeti v sistemu.

Kmetom, ki so voljni in pripravljeni reševati probleme v direktni setvi, je ob prehodu v direktno setev zagotovljen uspeh. Tisti, katerim manjka volja ali sposobnost za reševanje nastalih problemov, in ki pri prvem problemu vržejo puško v koruzo z argumentom “to ne gre”, so obsojeni na neuspeh. Razmišljanje “to ne gre” moramo izgnati iz naših glav, če hočemo doseči uspeh. Direktna setev je na vsakem posestvu drugačna. Ne smemo pričakovati, da bomo dobili recept, kako moramo izvajati direktno setev na lastnem posestvu. Ta sistem zahteva od kmeta, da sam z lastno ustvarjalnostjo prilagodi ta sistem za svoje lastne potrebe. Potrebno je postopno neprekinjeno izpopolnjevanje sistema.

Prilagoditev oziroma razvoj direktne setve zahteva poznavanje biološkega kroga škodljivcev in znanja o tem, kako se ti razvijajo. Potrebno je slediti intenzivnemu monitoringu pojavov škodljivcev in bolezni. Upoštevamo mejno vrednost napada.

Kmetje, ki menjavajo obdelavo tal, nikoli ne bodo prišli do zadovoljstva, ob spoznanjih vseh prednosti sistema direktne setve. Samo pri uporabi trajne in neprekinjene direktne setve bodo prišle do izraza vse prednosti sistema.

V tem času prakticirajo direktno setev na ca. 117 milijonih ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha). Visoka ekonomičnost direktne setve in manj dela kot v konvencionalnem sistemu sta poleg varstva okolja najpomembnejša razloga, zakaj je prešlo na direktno setev sto tisoče kmetov. V Nemčiji so pri uporabi direktne setve v primerjavi s konvencionalno obdelavo tal izračunali prihranek 153 €/ha (Tebrügge & Böhrnsen, 1997). V primerjavi z direktno setvijo so pri konvencionalni obdelavi tal potrebni višji zneski za ukrepe obdelave tal zaradi občutno višjih investicij v strojno opremo (faktor 2), višjih stroškov za vzdrževanje (faktor 4), za fosilna goriva (faktor 6,5), kot tudi večja poraba delovnega časa (faktor 5) ob zmanjšani površinski učinkovitosti v razpoložljivem natrpanem delovnem času (faktor 4) (Tebrügge & Böhrnsen, 1997).

 

Z direktno setvijo dosežemo v glavnem enako visoko ali višjo pridelavo kot z obdelavo tal. Če do te ugotovitve v poskusih ali v praksi ni prišlo, obstajajo za to naslednji razlogi:
a) pomanjkljivo znanje o tem, kako se izvaja direktna setev, neupoštevanje korakov za uspešen prenos direktne setve;
b) napačen sistemski pristop, če opustimo le obdelavo in vse drugo delamo kakor prej;
c) direktno setev izvajamo na gola tla ali pri zmanjšanem zgornjem sloju zastirke;
d) manjkajoča izkušnja voznika traktorja pri setvi (napačna ali pomanjkljiva nastavitev sejalnice, setvena brazda, reža ostane odprta, itd.);
e) uporaba neprimerne sejalnice za direktno setev (pomanjkljiva sejalnica in odlaganje semena, pomanjkljiva škrbasta kalitev in vznik, itd.);
f) pomanjkljivo zatiranje plevelov (napačen ali pomanjkljiv izbor primernih herbicidov, napačna ali pomanjkljiva škropilna tehnika, itd.) in
g) nezadostno povečanje N-gnojenja v prvih letih prenosa.

Inovatorji na področju direktne setve morajo vedno misliti na to, da “ni ničesar, kar bi bilo težje načrtovati in kjer bi bil uspeh bolj vprašljiv, kot je vzpostavitev novega reda stvari. Kadarkoli imajo sovražniki priložnost napasti inovatorja, se lotijo tega z največjo zagrizenostjo, medtem ko ga ostali branijo brez pravega prepričanja, tako da sta inovator in njegova skupina ranljiva” (Rogers, 1983). Pionirji direktne setve po vsem svetu lahko prisežejo na resničnost te trditve.

Če novo tehnologijo kmetje sprejmejo, se je potrebno zavzemati, da izpolnijo različne pogoje za uspešno usvojitev. Usvojitev inovacij se lahko zgodi samo, če je kmet pripravljen sprejeti novo tehnologijo in če razpolaga s potrebnim znanjem za prevzem (Rogers, 1983). Do direktne setve ne moremo priti tudi v ugodnih pogojih, če ne razpolagamo s potrebnimi stroji in herbicidi.

V Nemčiji je veljalo pravilo “čiste plužne brazde”. Kmetu, ki je bil vzgojen za red in čistočo na polju, deluje pogled na polje po direktni setvi nečisto in moteče. Zato je potrebna prevzgoja kmeta. Gola tla in nepokrito polje brez slame moramo opustiti. Kmetje, znanstveniki, svetovalci in tudi politiki se morajo prešolati (prekvalificirati) in sprejeti novo estetiko (z zastirko). To je pomembna naloga kmetijskih šol, univerz in državne svetovalne službe.

Raziskave, ki jih izvajajo že od leta 1994, so dale naslednje zaključke (Sturny, et al., 2007): sistem neprekinjene (nepretrgane) direktne setve predstavlja alternativo navadnemu plužnemu sistemu. V agronomski aplikaciji je praktično dozorelo spoznanje, da je potrebno doseči biološko aktivna, strukturno stabilna in s tem nosilna tla, zmanjšanje erozijskega rizika in števila prehodov, znižanje porabe goriva in pokazati na ugodno eko bilanco. Po prehodnem času žanjemo višje pridelke poljščin zaradi večje količine konzervirane talne vode, sprotnega sproščanja hranil ter boljše N-učinkovitosti.

No-till je enostaven postopek in ga lahko razvije kmet sam. Čeprav znanstveniki v Nemčiji in drugod intenzivno raziskujejo direktno setev, so predvsem kmetje tisti, ki so postopke prilagodili in razvili naprej. Veliko razširitev direktne setve v Severni in Južni Ameriki so pospešili predvsem kmetje sami. Tudi za postopek razširitve direktne setve v Nemčiji morajo prevzeti pobudo kmetje, saj od drugod te pobude ne moremo pričakovati.

Seznam virov
Bieber, R, 2000. In: Greater Profits with Rotation System. South Dakota farmer makes conservation pay. By Steve Werblow, CTIC Partners, October 2000, Vol. 18 No.5

Calegari, A., Mondardo, Bulisani, E.A., Wildner, L.do P., Costa, M.B.B., Alcantara, P.B., Miyasaka, S. e Amado, T.J.C. 1992. Adubação verde no sul do Brasil, AS-PTA, Rio de Janeiro, 346 pp.

Crovetto, C., 1996. Stubble over de soil. The vital role of plant residue in soil management to improve soil quality. American Society of Agonomy, 238 pp.

Derpsch, R. und Calegari, A., 1992. Plantas para adubação verde de inverno. IAPAR, Londrina, Brasil, Circular Nº 73, 78 pp.

Derpsch, R., Roth, C.H., Sidiras, N. und Köpke, U., 1998. Erosionbekämpfung in Paraná, Brasilien: Mulchsysteme, Direktsaat und konservierende Bodenbearbeitung. GTZ, Eschborn, Schriftenreihe der GTZ Nr. 205, 270 pp.

Derpsch, R., 2002: Making Consrvation Tillage Conventional: Building a Future on 25 Years of Research, Research and Extension Perspective. In: E. van santen (ed.)Proceedings of the 25 th Annual Southern Conservation Tillage Conference for Sustainable Agiculture, Auburn, Al. 24 to 26 June, 2002. Special Report Nº 1. Alabama Agric. Expt. Stn. And Auburn University, AL 36849. USA
Derpsch, R., 2004. Critical steps to no-till adoption. Proceedings of the Conference on Conservation Agriculture / No-till, November 18 – 23, 2004, Dnipropetrovsk, Ukraine (in Russian) p9 – 24.

Derpsch, R., 2006. Das System Direktsaat, Auswirkunge, Möglichkeiten, Grenzen und Verbreitung sowie sinnvolle Umstellung – die Bedeutung der Fruchfolge und Gründüngung. Vortrag zu den Oberwinkler Direktsaatseminare. Organisiert von Landwirtschaftsbetrieb A. Müller und GKB, 5. 09.06, Oberwinkel, Sachsen.

Derpsch, R. und Friedrich, T., 2010. Sustaiable Crop Production Intensification, the Adoption of Coservation Agiculture Worldwide. Proceedings, ISCO Conference to be held in November 2010 in Santiago, Chile (in preparation).Duiker, S.W., and Myers, J.C., 2005. Speps Towards Successful Transition to No-Till. Pennstate Univrsity, College of Agricultural Sciences, Agricultural Research and Cooperative Extension, 28 p. Die Veröffentlichung steht auch im Internet zur Verfügung unter http://pubs.cas.psu.edu/FreePubs/pdfs/uc192.pdf Nachgesehen im Juni 2007

Hargrove, W. L., 1991. Ed. Cover Crops for Clean Water. Proceedings of an international conference. West Tennesee Experiment Station, April 9 – 11, 1991, Published by the Soil and Water Conservation Society, 198 pp.

Kahnt, G., 1983. Gründüngung, DLG-Verlags-GmbH, Ftrankfurt / Main, 146 pp

Kliewer, I., Casaccia, J., Vallejos, J., Derpsch, R., 2000. Cost and herbicide reduction in the no-tillage system by using green manure cover crops in Paraguay. Proceedings CD 15-th ISTRO Conference, Fort Worth, Texas, USA, July 2 – 7 , 2000

Köller, K., 2001. Erfolgreicher Ackerbau ohne Pflug. Zweite, neu überarb. Auflage, DLG-Verl., Frankfurt am Main, 176 S

Landers, J., 2001. Zero tillage development in Brasil. The story of a successful NGO activity. FAO, Rome, Agricultural. Services Bulletin Nº 147, 57 pp.

Linke, Ch., 1998: Direktsaat – eine Bestadsaufnahme unter besonderer Berücksichtigung technischer, agronomischer und ökonomischer Aspekte. Dissertation, Institut für Agrartechnik in den Tropen und Subtropen, Univ. Hehenheim, 482 pp.

Monegat, C., 1991. Plantes de cobertura do solo. Cacteristicas e manejo em pequenas propriedades. Chapecó (SC), Brasil. Ed. do Autor, 336 pp.iyzava, M., Pavan, M.A.& FRanchini, J.C., 2002. Evaluation of Plant Residues on the Mobility of Surface Applied Lime. Brasilian arch. Technol. Sept. 2002. vol 45, Nº 3, p 251 – 256.

Phillips, S.H., & Young, H.M., 1973. No-tillage Farming. Reiman Associates, Milwaukee, Wisconsin, 224 pp.

Probst, G., & Probst, M., 1982. Praktische Gründüngung für Landwirtschaft, Gartenbau, Sonderkulturen, Medizin für den Boden. Edition Siebeneicher, Volkswirtschafltlicher Verlag, München, 122 pp.

Revista Plantio Direto, 1999. É precizo descompactar o solo? Revista Plantio Direto – Janeiro / Favereiro de 1999, p 16 – 19.

Renius, W., & Lütke Entrup, 1985. Zwischenfruchbau zur Futtergewinnung und Gründüngung. DLG-Verlag, Frankfurt / Main, 206 pp.

Rogers, E.M., 1983. Diffusion of Innovations. The Free Prees, NY, 453 pp.

Roemer, T., Scheibe, A., Schmidt, J., und Woermann, E., 1953. Handbuch der Landwirtschaft, Band 2, Pflanzenbaulehre. P.Parey, 1953, 775 pp
Sá, J.C.M., 1983. Manejo da fertilidade do solo no plantio direto. In. Fundacção ABC, Castro, Paraná, 96p pp.

Sá, J.C.M., 2004. Adubacção Fosfatada no Sistema de Plantio Direto. In: Fósforo na Agricultura Brasileira. (eds.) T. Yamada & Abdalla, S.R.S., Sao Pedro-SP, Associaçao Brasileira para a Pesquisa da Potassa e Fosfato, Piracicaba, SP, p 201- 222, 2004. 726 p.

SAN – SARE, 1998. Managing Cover Crops Profitably, SAN Handbook Series Book 3, Sustainable Agriculture Network, National Agricultural Library, Beltswille, MD 20705- 2351, 212 pp, www.sare.org

Saturnino, H.M., (Ed), 2002. The Invironment and Zero Tillage. APDC, Associaçaão de Plantio Direto no Cerrado. 144 pp.

Sorrenson, W.J., & Montoya, L., 1984. Economic implications of soil erosion and soil conservation practices in Paraná, Brazil. IAPAR, Londrina, GTZ, Eschborn (Unpubl), 233 pp.

Sturny W.G., Chervet A., Maurer-Troxler C., Ramseier L., Muller M., Schafflützel R., Richner W., Streit B., Weisskopf P. & Zihlmann U., 2007. Direktsaat und Pflug im Systemvergleich- eine Syntese. Agrarforschung 14 (08), 350-357.

Tebrügge, F., & Böhrnsen, A., 1997. Survey with no-tillage crop production in the West-European countries, p. 55-153. In: Tebrügge, F., and Böhrnsen, A., (eds.), Experience with the applicability of no-tillage crop production in the West-European countries. Proceedings EC-Workshop 4, Boigneville, p. 192. Wiss. Fachverlag Dr. Fleck, Giessen.

USDA-ARS, 2002. Sustainable Agricultural Systems Laboratory. Cover Crops in Agriculture – An Old New Concept. www.barc.usda.gov/anri/sasl/covercrops.html

Vallejos, F., Kliewer, I., Florentin, M.A., Casaccia, J., Calegari, Derpsch, R., 2001. Abonos verdes y rotación de cultivus en siembra directa. Sistemas de produccióntractorizados. Proy. Cons. Suelos MAG – GTZ, DEAG. San Lorenco, Paraguay 92 pp.

A. Kassam1, T. Friedrich2, R. Derpsch3 and J. Kienzle, 2015.
Overview of the Worldwide Spread of Conservation Agriculture

Danksagen (Zahvala): An Frau Dr. Katharina Weiss, Landratsamt Tübingen und an Direktsaat-Pionirlandwirt Dipl. Ing. Agr. Alfons Bunk aus Rottenburg für Revision und die wertvollen Hinweise, die zu einer Verbesserung des Manuskripts führten.

 

Prevedel: Milan Rebernik
Jezikovna lektura: Cilka Jakelj, prof.
Strokovna lektura: dr. Rok Mihelič in dr. Mario Lešnik

Ljutomer: 28.03.2016

 

 

POVPRAŠEVANJE