POVZETEK

Na direktno setev številni gledajo kot na možnost, da se omogoči trajnostno intenziviranje pridelave z namenom pokriti kmetijske potrebe v prihodnosti. Čeprav direktna setev sugerira samo odsotnost obdelave tal, je treba v konzervacijskem kmetijskem sistemu v resnici uporabiti več komponent, če želimo zagotoviti enake ali višje pridelke in boljši vpliv na okolje kot pri konvencionalnih kmetijskih sistemih. Raziskave o kmetijskih sistemih brez pluga oz. konzervacijskih sistemih izvajajo v številnih državah po svetu zdaj že več kot pol stoletja, v prvi vrsti iz gospodarskih razlogov, pa tudi z namenom zmanjšanja porabe dela in energije ter za izboljšanje okoljske sprejemljivosti. Vendar pa integrirani pristop k razumevanju tega sistema zahteva standardizirano metodiko raziskovanja na podlagi pogojev, ki so specifični za določeno lokacijo. Mnenja smo, da manjka širšega razumevanja za to, kaj pomeni raziskovanje konzervacijskih agrarnih sistemov. To je pripeljalo do situacije s protislovnimi rezultati raziskav, ker so bile uporabljene različne tehnologije, metode in definicije sistemov konzervacijskega kmetijstva. Pojem »direktna setev« je bil kljub občutnim premikov tal uporabljen v predhodni kulturi, z namenom injiciranja gnojil ali uveljavitve aktualne kulture. Na podoben način je bil pojem direktna setev uporabljen za sisteme z zelo majhnim prekritjem z mulčem ali brez tega prekritja, z daljšimi obdobju neobdelanosti, z izmenično obdelavo tal in direktno setvijo ali v kulturah, ki se pridelujejo kot monokulture. Če se raziskave o direktni setvi ne izvajajo v sistemskem pristopu, se lahko pojavljajo številni problemi, kot na primer zmanjšan pridelek, velika erozija, zelo majhna infiltracija, povečana poraba gnojil in visoka poraba pesticidov. Materiali in metode v določenem poskusu pogosto ne opišejo dovolj, da bi razkrili posebnosti. Z analizo funkcije komponent konzervacijskih kmetijskih sistemov in monofaktorskih poskusov so lahko spregledana sinergijska vzajemna učinkovanja med komponentami. V tem vodilnem članku bomo razpravljali o pomembnosti, da se podrobno opiše materiale in metode, s čimer so preprečene zmedene interpretacije rezultatov. Trdimo, da je standardiziranje metod raziskovanja v sistemih direktne setve/konzervacijskega kmetijstva na podlagi natančnega opisa celotnega sistema potrebno, da je mogoče tako logično med seboj primerjati rezultate različnih raziskovalcev in svetovnih regij.

Izdal Elsevier B.V.

Uvod

Svetovna literatura o donosu in okoljski učinkovitosti sistemov brez obdelave tal je nedosledna in celo protislovna. V mnogih primerih je neskladnosti mogoče razložiti s pomanjkanjem skupnih standardov pri izvajanju poskusov v sistemih obdelave tal.
Včasih se obdelava tal z mulčenjem, zmanjšana obdelava tal, minimalna obdelava tal ali druge metode, ki vključujejo različne stopnje motenj pri obdelavi tal, imenujejo neobdelava tal. To pomanjkanje skupnega razumevanja, kaj so sistemi brez obdelave tal, povzroča težave raziskovalcem in praktikom. Podobno pomanjkanje kolobarjenja, daljša obdobja prahe in nezadostna pokritost z mulčem ali občasna obdelava tal kršijo koncept sistemov brez obdelave tal, ki se zdaj kot celovitejši opis pravilno imenujejo sistemi ohranitvenega kmetijstva. Če se sistemi poimenujejo »brez obdelave tal«, vendar se izvajajo z različno intenzivnostjo poseganja v tla, pomanjkanjem kolobarjenja in/ali mulčenja ter obdobji prahe, lahko pričakujemo nedosledne in nasprotujoče si rezultate, ker v poskusno oceno ni vključen legitimen sistem ohranitvenega kmetijstva. Uporaba lokalnega žargona in nedosledne opredelitve neobdelovanja tal s strani različnih raziskovalcev lahko povzročijo napačno razumevanje posledic neobdelovanja tal na pridelavo poljščin in okoljske rezultate (Derpsch et al., 2011). Nekateri raziskovalci so na primer ugotovili, da neobdelovanje tal odriva ogljik v tleh (Rasmussen et al., 1980; Kern in Johnson, 1993; West in Post, 2002; Sa´ in Lal, 2009; GonzalezSanchez et al., 2012), medtem ko drugi trdijo, da učinka ni ali da so rezultati nasprotujoči (Baker et al., 2007; Blanco-Canqui in Lal, 2008), kar vodi v raziskovalni skupnosti v veliko zmedo glede resničnega vpliva sistemov obdelave tal na ključni okoljski odziv. Razlogi za različne rezultate so lahko povezani z majhnim vnosom biomase-C in ne le z odsotnostjo obdelave tal (Franzluebbers, 2010), pa tudi z razlikami v sestavi tal (tekstura in vsebnost izvirne organske snovi), edinstvenimi razmerami na lokaciji (temperatura in vlaga) ter vzorčenjem na različnih globinah tal: zgornji sloji tal in spodnji horizonti tal. Eksperimentalni protokoli prepogosto niso dovolj strogi, da bi razkrili dejanske razlike v sistemih obdelave tal (Karlen et al., 1994; Calegari et al., 2008; Christopher et al., 2009).
Raziskovanje sistemov ohranitvenega kmetijstva ni preprosta naloga. Raziskovalci v poskusih pogosto spreminjajo le en dejavnik, na primer obdelovanje ali neobdelovanje tal. Nekateri raziskovalci se izogibajo spreminjanju več dejavnikov hkrati, saj lahko pride do medsebojnega vplivanja in s tem do neželenih zmedenih interpretacij. Ker pa ohranitveno kmetijstvo zajema tri ključna načela, ni dovolj, da spremenimo samo obdelavo tal. Tri ključna načela sistemov ohranitvenega kmetijstva so: (1) čim manjše poseganje v tla v skladu s trajnostnimi proizvodnimi praksami, (2) čim večja pokritost površine tal z upravljanjem posevkov, pašnikov in rastlinskih ostankov ter (3) spodbujanje biološke aktivnosti s kolobarjenjem, pokritimi posevki ter integriranim upravljanjem hranil in škodljivcev (FAO, 2013). V sistemu brez obdelave tal ima upravljanje rastlinskih ostankov enako pomembno vlogo kot zmanjševanje ali celo izogibanje posegom v tla. Obstaja tesna povezava med minimalnim poseganjem v tla in upravljanjem ostankov poljščin, ki je ne smemo spregledati. Programe za zatiranje plevela, žuželk in bolezni ter gnojenje bo morda treba spremeniti in prilagoditi novemu sistemu. Če sestavni deli sistema niso optimizirani, sistem verjetno ne bo učinkovit in ne bo odražal prakse naprednih kmetov. Dokler bo ta pomanjkljivost obstajala, bo znanstvena literatura še naprej polna neinformativnih, nedoslednih, spornih in zmedenih rezultatov raziskav o tem sistemu. Skratka, no-till je sistem, ki se razlikuje od konvencionalnega kmetijstva in ga ni lahko razlikovati s faktorskim ločevanjem komponent.
Potrebni so znanstveno utemeljeni, kvantitativni podatki in natančni opisi metod, ki se uporabljajo za opisovanje sistemov brez obdelave tal, da bi zmanjšali zmedo v literaturi. Standardizacija opredelitev in raziskovalnih metodologij je potrebna za izboljšanje razlag iz raznolikosti poskusov, ki se izvajajo po vsem svetu. Raziskovalci, ki poročajo o svojih rezultatih, morajo zagotoviti, da gradiva in metode jasno razkrivajo, kako so bile izvedene spremenljivke obdelave tal in upravljanja. Potrebni so tudi podrobni podatki o razmerah na poskusnem območju. Pri raziskavah brez obdelave tal je treba v raziskovalnem protokolu odgovoriti na več pomembnih vprašanj:

• Kako dolgo je trajalo oranje po preusmeritvi avtohtone vegetacije v kmetijsko pridelavo?
• Kako je bil prejšnji pridelek pospravljen, tj. z običajnim kombajnom ali strgalno glavo ter podatki o količini in porazdelitvi ostankov?
• Kakšen je bil tip tal, tekstura, vsebnost organskega ogljika, pH, CEC in naklon?
• Kakšna je bila zgodovina pridelave ter količina in kakovost (stročnice ali trava) pokritosti tal pred začetkom poskusa?
• Kakšna je bila vsebnost vode v tleh ob setvi/saditvi, temperatura tal in prostorninska gostota?
• Kakšna oprema za setev je bila uporabljena in kakšna je bila konfiguracija sejalnice, npr. proizvajalec opreme, številka modela, hitrost setve, upravljavci ostankov, zobniki v primerjavi z diski, mehanizem za zapiranje semenske reže in vrste koles za stiskanje?
• Ali je bila dosežena enakomerna razporeditev semen in globinska postavitev ter ali je bila populacija rastlin enaka pri vseh obdelavah?
• Kolikšen odstotek površine tal je bil med setvijo moten?
• Kolikšen je bil odstotek tal, prekritih z ostanki po setvi?
• Kakšna je bila vrsta in količina biomase, proizvedene in vrnjene v tla v vsakem sistemu na leto, npr. ali je bilo upoštevano razmerje C:N, velikost delcev in usmerjenost ostankov (navpični ali sploščeni)?
• Ali je bil uporabljen sistemski pristop ali je bila obdelava tal edini spremenjeni dejavnik?
• Ali so bili čas in globina setve ter režim gnojenja pri vseh obdelavah enaki ali optimizirani za posamezne obdelave?
• Katera sredstva in/ali orodja so bila uporabljena za zatiranje plevela?
• Ali je zatiranje plevela vključevalo uporabo različnih herbicidov v različnih sistemih obdelave tal in ali je bilo izvedeno mehansko zatiranje plevela z vključevanjem tal?
• Kako učinkovito je bilo zatiranje plevela v vsakem sistemu?
• Ali je bilo zatiranje insektov, bolezni in plevela upoštevano za vsak sistem posebej ali je bil v vseh sistemih uporabljen isti program?
• Ali so bili programi gnojenja, zlasti N, v prvih nekaj letih po prehodu v različnih sistemih enaki?
• Kakšen kolobar in/ali sistem pokritih posevkov je bil uporabljen? Ali je bil pokrivni posevek zasajen s tehnikami brez obdelave tal?

Dodatna vprašanja se lahko pojavijo, ali so raziskovalci, tehnično osebje in vozniki traktorjev dovolj usposobljeni ali imajo potrebno znanje o tem, kako je treba izvajati sistem ohranitvenega kmetijstva, da bo v celoti uspešen. Ali so bili upoštevani ukrepi za uspešen prehod na sisteme ohranitvenega kmetijstva? (Duiker in Myers, 2005; Derpsch, 2008). Ali so raziskovalci uporabili enako raven tehnologije, kot jo je za uspeh svojega sistema uporabila večina kmetov, ki ne obdelujejo tal, in ali so tehnologijo prilagodili posebnim razmeram na kraju samem? Glede na odgovore na ta vprašanja je mogoče pričakovati različne rezultate raziskav. Da bi dosegli veljavno primerjavo sistemov, je treba v raziskovalnem protokolu razviti minimalno zagotovilo o ustreznosti, ki se mora odražati v gradivu in metodah raziskovalnih publikacij, da je jasno, kako so bili rezultati pridobljeni. Mednarodno dogovorjena opredelitev izrazov in uporabljenih tehnologij bo pripomogla k temu, da bodo rezultati iz različnih delov sveta razumljivi. Vse to se morda zdi samoumevno mnogim izkušenim raziskovalcem, v resnici pa se prepogosto zgodi, da nekateri osnovni elementi pri izvedbi raziskave niso bili upoštevani. Na primer, lahko se zgodi, da nižji pridelki, doseženi pri brezobdelovalni obdelavi tal v nekaterih študijah, niso lastni sistemu, temveč so posledica metodologije raziskave ali pomanjkanja razumevanja optimalnega delovanja brezobdelovalne obdelave tal v primerjavi z bolj tradicionalnimi sistemi obdelave tal.

Opis sistema ohranitvenega kmetijstva

Sistemi ohranitvenega kmetijstva v skladu z opredelitvijo FAO ne uporabljajo obdelave tal in imajo semena, posejana na ustrezno globino v neobdelana tla, pri čemer ostanki prejšnjih posevkov ali pokrivnih posevkov ostanejo na površini (Derpsch et al., 2011). Posebna oprema za setev brez obdelave tal z diski (majhna motnja) ali ozkimi zobmi/sklopi (večja motnja) odpre ozko režo v zemljo, prekrito z mulčem. Cilj mora biti premikati čim manj tal, da se ohranijo površinski ostanki in da potencialna semena plevelov ne dosežejo površine tal, kjer bi lahko vzklila. Brez obdelave tal ni potrebno nobeno drugo poseganje v tla. Če je > 50 % površine tal motenih, četudi le površinsko, potem sistema ni mogoče imenovati brez obdelave tal in ga je treba opredeliti kot mulčno obdelavo tal ali drugo obliko (Linke, 1998; Sturny et al., 2007; CTIC, 2011). Za uspešen sistem brez obdelave tal je potreben ustrezen nadzor plevela. Zato se zatiranje plevelov pri neobdelovanju pogosto izvaja z (a) upoštevanjem ustreznih kolobarjev, (b) uporabo prilagojenih, agresivnih vrst pokrivnih rastlin, (c) zaključevanjem pokrivne rastline z mehanskim orodjem, ki ne obremenjuje tal, kot je nožni valj ali mulčer, in/ali (d) uporabo ustreznih herbicidov.

Upravljanje brez obdelave tal se uspešno izvaja na več kot 100 milijonih hektarjev obdelovalnih površin po vsem svetu (Derpsch et al., 2010) in na približno 70 % obdelovalnih površin v Braziliji, Argentini, Paragvaju, Urugvaju, Avstraliji in Novi Zelandiji. Sistemi pridelave z dvema poljščinama na leto, kot je sistem pridelave riža in pšenice na indoganških ravnicah (6 Mha), kjer se tla pred pridelavo pšenice ne obdelujejo, ampak se vsako leto preorjejo za riž, se ne morejo šteti za sistem neobdelave tal ali ohranitvenega kmetijstva, zato niso vključeni v svetovne ocene neobdelave tal (Derpsch et al., 2010) ali ohranitvenega kmetijstva (FAO, 2012).

Uspeh sistemov ohranitvenega kmetijstva temelji na diverzifikaciji s kolobarjenjem in pokrivnimi posevki ter na neprekinjeni, trajni uporabi brez obdelave tal (Segui et al., 2006; Sturny et al., 2007). Sistem posnema naravo, v kateri rahljanje tal izvajajo raznolike korenine rastlin ter talna favna in flora (Sa et al., 2013; Tivet et al., 2013). Dejstvo, da se tla ne obdelujejo in ostanejo trajno prekrita z rastlinskimi ostanki, vodi k zmanjšani eroziji tal, povečani biološki aktivnosti tal in sekvestraciji ogljika v tleh, boljši ohranitvi vode, boljši učinkovitosti rabe hranil, večji razpoložljivosti hranil zaradi biološke aktivnosti, boljši energetski učinkovitosti (Sturny et al., 2007) in večji ekonomski donosnosti skozi čas (Derpsch et al., 2010). Poleg tega je brezoravanje ključni pristop k sistemu kmetovanja, ki izpolnjuje zahteve trajnostnega sistema kmetijske pridelave tudi v ekstremnih talnih in podnebnih razmerah. Na primer, splošno je priznana prednost ohranjanja vode, ki jo v sušnih obdobjih prinaša no-till v primerjavi s tradicionalno obdelavo tal (Derpsch et al., 1991; Baumhardt in Jones, 2002; Lampurlane´s et al., 2002; Reicosky, neobjavljeni podatki).

Opredelitev pojma »brez obdelave tal«

Zaradi pogostih napačnih razlag se zdi, da je treba to tehnologijo bolje opredeliti (Derpsch et al., 2011). Brez obdelave tal je sistem ohranitvenega kmetovanja, pri
katerem se semena v sicer neobdelana tla vnesejo z odprtjem ozke reže, jarka ali luknje, ki je le dovolj široka in globoka, da se zagotovi ustrezna namestitev in pokritost
semen. Obdelava tal se ne izvaja (prilagojeno po Phillips in Young, 1973; Ko¨ller in Linke, 2001; Köller, 2003). Čeprav se neposredna setev včasih uporablja kot
sinonim za brezobdelovalno obdelavo tal in se vse pogosteje uporablja za neposredno odlaganje semena
neporušena tla, nekatere naprave za neposredno setev, zlasti v Evropi, pri setvi povzročajo obsežno poseganje v tla, ki pokopava ali meša rastlinske ostanke s tlemi. Takšne tehnike bi bilo treba opredeliti s krovnim izrazom mulčenje in jih ne bi smeli uporabljati kot sinonim za obdelavo brez obdelave tal.

Razlogi za razlike v pridelkih pri spremembi obdelave tal

Opazovanja iz vseh regij sveta so pokazala, da je mogoče doseči podobne ali višje pridelke z neobdelovanjem tal v primerjavi s konvencionalnimi sistemi obdelave
tal (Dick et al., 1997; Baumhardtin Jones, 2002; Halvorson in sod., 2002; Franzluebbers, 2005; Defelice in sod., 2006; Duiker in sod., 2006; Sturny in sod., 2007).
Kadar je pridelek pri neobdelovanju zemlje manjši kot pri konvencionalni obdelavi tal, so za to lahko odgovorni nekateri od naslednjih razlogov:

• Pomanjkljiva ocena časovnega obdobja med preobrazbo avtohtonega rastlinstva in uvedbo brezoralnega obdelovanja. Če je na primer obdobje preusmeritve trajalo 20 let, je lahko čas za obnovo daljši in bi lahko močno vplival na donos in lastnosti tal.
• pomanjkanje znanja ali izkušenj o tem, kako upravljati pridelke s tehnikami brez obdelave tal. Navodila lahko pridobite iz »kritičnih korakov za uspešen prehod na brezoralno obdelavo« (Derpsch, 2008) ali »korakov za uspešen prehod na brezoralno obdelavo« (Duiker in Myers, 2005). Krivulja učenja kmetov in raziskovalcev je lahko pogosto razlog za začetno zmanjšanje pridelka pri brezobdelovalni obdelavi tal.
• Pomanjkanje sistemskega pristopa pri odpravi obdelave tal. Ni dovolj samo prenehati obdelovati zemljo, vse drugo pa upravljati na enak način kot pri konvencionalnih sistemih obdelave tal (npr. sejalnice je treba prilagoditi ali obtežiti za optimalno delovanje, v vsakem sistemu, zatiranje plevela je treba optimizirati v vsakem sistemu, zatiranju bolezni in škodljivcev pa je treba posvetiti pozornost na ravni sistema). Obdelava brez obdelave tal je bila morda izvedena z golimi tlemi ali z nezadostno pokritostjo tal z rastlinskimi ostanki. Pokritost s površinskimi ostanki je ključna značilnost sistemov ohranitvenega kmetijstva. Raziskave CIMMYT so pokazale, da lahko odstranjevanje ostankov povzroči manjše pridelke in nižje ekonomske donose pri neobdelovanju (Wall, 1999; Sayre et al., 2006).
• Pomanjkanje izkušenj upravljavca stroja pri setvi (npr. neustrezna regulacija opreme za setev, odprta semenska brazda po setvi, pregloboko ali preplitvo nasutje semena, razmazovanje tal zaradi prevelike vlage itn.).
• Neustrezni stroji za obdelavo tal, zaradi česar se rastline slabo uveljavljajo. Neustrezno zapiranje brazde in nameščanje semen lahko privede do slabega uspevanja (npr. semena so nameščena plitvo ali pregloboko ali stik semena s tlemi ni zadosten). Raziskovalci pogosto nimajo sredstev za nakup ustreznih strojev za setev brez obdelave tal, zaradi česar se včasih pri poskusih brez obdelave tal uporabljajo stroji za setev s konvencionalno obdelavo tal, ki dajejo slabe rezultate.
• Slabo zatiranje plevela (npr. neustrezna izbira herbicidov ali tehnik zatiranja plevela, nezadosten ali prevelik odmerek herbicida, ki povzroča uhajanje plevela, poškodbe posevkov, neenakomerno pokritost itn.) Raziskovalci pogosto vztrajajo pri uporabi istega programa herbicidov za vse obdelave (konvencionalna, minimalna in brez obdelave), saj je obdelava tal edina spremenljivka, ki jo želijo spremeniti. To lahko daje prednost enemu sistemu, škodi pa drugemu.
• Slab nadzor bolezni in žuželk (npr. uporaba koledarskih aplikacij za vse obdelave, namesto da bi se uporabljale metode za obvladovanje škodljivcev, specifične za posamezen sistem). Potrebni so pristopi za obvladovanje škodljivih organizmov, specifični za posamezen sistem, saj lahko sistemi brez obdelave tal v primerjavi z drugimi načini obdelave tal nekaterim boleznim in škodljivcem dajejo prednost ali jim niso naklonjeni (Derpsch et al., 1991).
• Gnojenje z N morda ni bilo prilagojeno v prvih nekaj letih uporabe tehnologije brez obdelave tal ali pa pred tem niso bile posejane stročnice, ki bi zagotovile
  dodatni N, potreben na začetku zaradi imobilizacije N v površinskih ostankih in organski snovi tal (Sa´, 1999; Sa´ et al., 2007; Ferreira et al., 2009).
• Brez obdelave tal se lahko izvaja na zelo degradiranih in/ali erodiranih tleh z zelo nizko vsebnostjo organske snovi, na katerih sta mikro- in makrobiološka aktivnost in rodovitnost omejili začetni uspeh. Na takšnih degradiranih tleh ima lahko konvencionalna obdelava tal na začetku prednost, saj se N z obdelavo tal nenehno mineralizira, dokler se organska snov ne izčrpa.
• Neustrezna raznolikost kolobarja (npr. optimalni kolobarji za konvencionalno obdelavo tal morda niso enaki kolobarjem brez obdelave tal). Poleg tega imajo lahko sistemi ohranitvenega kmetijstva različne možnosti za sajenje pokrivnih rastlin, medtem ko so lahko konvencionalni sistemi omejeni zaradi izgube časa in vlage pri obdelavi tal.

Sistemske raziskave so še vedno izziv za raziskovalce in to je glavni razlog, zakaj je uvedba brez obdelave tal po vsem svetu temeljila na prizadevanjih kmetov in ne raziskovalcev. Kmetje so v boljšem položaju za izvajanje novih sistemov kmetovanja kot večina raziskovalcev in univerzitetnih profesorjev. Statistične tehnike in zahteve znanstvenih revij podpirajo redukcionistične metode, ki spreminjajo samo en dejavnik naenkrat, da bi se izognili motečim dejavnikom, vendar imajo zaradi tega rezultati pogosto omejeno vrednost, ko je treba primerjati sisteme. Raziskovalci se morajo zavestno odločiti, ali je sistem pomembnejši za vrednotenje ali za preprosto spremembo prakse. Dodatno vprašanje je, da bi bilo treba za poskuse, v katerih se primerjajo sistemi obdelave tal, uporabiti velike parcele, vendar je na raziskovalnih postajah pogosto premalo prostora, zato se sklepajo kompromisi z uporabo majhnih parcel in/ali majhnega števila ponovitev. Poleg tega morajo tehniki pogosto regulirati sejalno opremo na dejanski raziskovalni parceli, vendar lahko pride do nepravilne regulacije pred zaključkom setve. Posledično se lahko pojavijo težave glede globine setve ali puščanja odprte brazde, ki izpostavlja semena poškodbam ptic, podgan in/ali polžev itn. Takšnim težavam se je mogoče izogniti z vzpostavitvijo dodatnih parcel z enakimi postopki obdelave tal in pridelki kot v dejanskem poskusu, ki se uporabljajo izključno za ustrezno nastavitev in prilagoditev opreme.

Raziskovalci so v znanstvenih rokopisih le redko priznali svoje napake. Izjema je Kahnt (1976), ki je poročal, da so njegove zgodnje raziskave brez obdelave tal (1965-1968) privedle do manjših pridelkov v primerjavi s konvencionalno obdelavo tal s plugom, ker ni bilo pogojev za uspešno uporabo. Naštel je deset pogojev za uspeh sistemov brez obdelave tal, od katerih sta bila na začetku njegovih raziskav izpolnjena le dva ali trije. Poudaril je, da lahko neizpolnjevanje enega od naslednjih pogojev privede do zmanjšanja pridelka:

1. Zadostna moč traktorja
2. Močan hidravlični sistem (za upravljanje opreme s 3-točkovnim priključkom)
3. Ustrezna sejalna oprema
4. Upoštevanje možnosti večjega odmerka gnojil N, ki je potreben pri uporabi brez obdelave tal
5. Razpoložljivost ustreznih herbicidov
6. Ustrezne vrste posevkov
7. Prilagojene sorte
8. Ustrezni posevki pred vzpostavitvijo brez obdelave tal
9. Bolj prilagojeni kolobarji za obdelovanje brez obdelave tal
10. Seznanjenost s tehniko in izkušnjami oseb, vključenih v raziskavo

Pri izvajanju tehnologije brez obdelave tal v praksi je zelo pomemben človeški dejavnik upravljanja, ki ga običajno zanemarjamo. Na splošno so pri sistemih brez obdelave tal potrebne večje upravljavske sposobnosti. Če ljudje, ki sodelujejo pri raziskavah ali praktičnem kmetovanju, niso psihično pripravljeni sprejeti sistema ali vanj ne verjamejo, potem bo sistem najverjetneje neuspešen (Bieber, 2000). Pogosto se kot razlog za uspeh ali neuspeh sistema brez obdelave tal izpostavlja delovanje sejalne opreme, vendar je delovanje ljudi, ki upravljajo s stroji, enako ali še bolj pomembno. Zato razlike v pridelkih, pridobljene s primerjavo različnih sistemov obdelave tal, morda nimajo veliko opraviti z uporabljenimi obdelavami, temveč z ljudmi, ki sodelujejo pri izvajanju raziskave, tj. s tehniki, vodji in/ali traktoristi.

»Vsak kmet, traktorist in/ali svetovalec se mora najprej seznaniti z inovacijami in pridobiti izkušnje z njimi, preden lahko resnično razume in sprejme nove kmetijske prakse. Ko razume in sprejme nove prakse, jih lahko uporablja in priporoča drugim kmetom.Navaditi se na pogled na neobdelano polje po sajenju je težko, saj nas naše izkušnje in izobraževanje usmerjajo k pričakovanju »čistega obdelanega polja« kot pri konvencionalni obdelavi tal. O različnih ciljih obdelave tal s prednostmi in slabostmi za tla, rastline in gospodarsko uspešnost pogosto nismo dovolj razpravljali in jih kritično ocenili« (Kahnt, 1976).

Življenjski pomen pokrivanja rastlinskih ostankov v sistemu brez obdelave tal

Obdelava brez obdelave tal brez pokritosti tal ima za posledico slabo učinkovitost pridelka in slabši pridelek (Ashburner, 1984). Na območju Bolivije z nizkimi padavinami je bil najvišji pridelek dosežen pri sistemu brez obdelave tal in zadrževanju rastlinskih ostankov, srednji pridelek pri različnih sistemih obdelave tal s konvencionalno do minimalne obdelave tal, najnižji pa pri sistemu brez obdelave tal in brez ostankov (Wall, 1999). Podobne rezultate so dobili Sayre in drugi (2006) v deževnih razmerah v višavju osrednje Mehike. Pridelek in ekonomski donos pšenice in koruze sta se drastično zmanjšala, ko so bili ostanki odstranjeni iz sistema brez obdelave tal. Sayre in sod. (2006) so zaključili, da »obdelovanje brez ostankov pridelka na površini tal vodi v katastrofo«.

Pokritost tal je zato v sistemu ohranitvenega kmetijstva bistvenega pomena. Številne koristi in prednosti sistema no-tillage izhajajo iz stalne pokritosti tal, vendar pa obstajajo tudi nekateri enako pomembni ključni učinki, ki izhajajo iz neobdelovanja tal (Segui et al., 2006; Derpsch, 2007). Z drugimi besedami, ne samo odsotnost obdelave tal, temveč tudi prisotnost rastlinskih ostankov na površini tal je tista, ki vpliva na boljšo učinkovitost sistema brez obdelave tal v primerjavi s konvencionalno obdelavo tal. Površinski rastlinski ostanki služijo kot primarna oblika vnosa organske snovi za koncentracijo biološke aktivnosti tal, ohranjanje vlage in blaženje ekstremnih temperatur tal. Neupoštevanje pokritosti tal je povzročilo slabo delovanje sistemov brez obdelave tal (npr. manjši pridelek, odtekanje, erozija, nizka biološka aktivnost itn.)

Pokritost s poljskimi ostanki je potrebna za povečanje infiltracije vode v tla ter zmanjšanje odtekanja in erozije (Roth, 1985; Govaerts et al., 2007). Zelo visoke stopnje erozije so bile zabeležene pri obdelavi brez ostankov (Gomez et al., 2003). Omejena pokritost z rastlinskimi ostanki povzroča tudi veliko izhlapevanje vode, kar zmanjšuje proizvodnjo in učinkovitost rabe vode.

Vitalni pomen diverzifikacije poljščin s kolobarjenjem in pokrivnimi posevki

Pokrivni posevki in kolobarjenje imajo pomembno vlogo pri doseganju ustrezne pokritosti tal in raznolikosti v sistemu brez obdelave tal. Razvoj uspešnih pokrivnih posevkov v sistemih brez obdelave tal je bil glavni dejavnik za izjemno rast te tehnologije v Južni Ameriki (Derpsch in Benites, 2003).

V bolj sušnih podnebnih razmerah so kmetje pogosto zaskrbljeni, da pokrivni posevki za zeleno gnojenje iz tal odvzamejo preveč vlage in je tako ostane premalo na voljo za denarne pridelke. To je in mora biti vedno zaskrbljujoče. Potrebna sta uporaba rastlinskih vrst, ki porabijo manj vlage, in pravočasno upravljanje pokrivnih posevkov. Na primer v Argentini oziroma Franciji sta intenzivnejša pridelava in uporaba pokrivnih rastlin povečala učinkovitost porabe vode v primerjavi s čisto praho (Gil et al., 2010; Frederic Thomas, osebna komunikacija). To so opazili tudi kmetje v Združenih državah Amerike in drugod, pri katerih je zasenčenje tal s pokrivnimi rastlinami povzročilo nižjo temperaturo tal in izhlapevanje vode. V različnih regijah Združenih držav Amerike so kmetje odkrili možnosti za dobičkonosno vključitev pokrivnih rastlin v sisteme kmetovanja v sušnih območjih z vključevanjem rastlinske in živinorejske proizvodnje (Franzluebbers in Stuedemann, 2007; Franzluebbers, 2011). Zelo spremenljive padavine so ugodne za selektivno pašo pokrivnih rastlin v letih z visokimi padavinami, hkrati pa se ohranja dovolj rastlinskih ostankov za delovanje sistema.

Po podatkih mreže za trajnostno kmetijstvo (SARE/SAN, 1998) v Združenih državah Amerike »pokrivni posevki upočasnjujejo erozijo, izboljšujejo tla, dušijo plevel, povečujejo razpoložljivost hranil in vlage, pomagajo nadzorovati številne škodljivce in prinašajo številne druge koristi za vašo kmetijo«.

Oblikovanje protokola za raziskave brez obdelave tal

Da bi se izognili sistematičnim napakam, ki vodijo do izkrivljenih rezultatov in manjših pridelkov, je treba pri izvajanju raziskav brez obdelave tal upoštevati več vprašanj. Potreben je znanstveno utemeljen protokol raziskave, najpomembnejše točke pa je treba poudariti v razdelku o gradivu in metodah v znanstvenih člankih pri opisu poskusa. Predlagamo naslednje:

(1) Opis sistema: Opisati je treba strategijo na ravni sistema in v skladu z njo izvesti spremembe. Če boste spremenili samo obdelavo tal, bo sistem umeten in ne bo odražal pogojev praktičnega kmetovanja.

(2) Zgodovina pridelave in obdelave tal: Opisati je treba posevke in vrsto obdelave tal pred poskusom. Pred začetkom poskusa je treba zabeležiti obdobja prahe. Opisati je treba trajanje sistema brez obdelave tal pred poskusom.

(3) Stanje tal pred poskusom: Potrebni so podatki o vrsti tal, teksturi, vsebnosti organskega ogljika, pH, CEC, odstotku pokritosti tal, količini in kakovosti rastlinskih ostankov ter o tem, ali so bili ostanki enakomerno razporejeni na površini tal. Poročati je treba o strukturnem stanju tal (npr. stabilnost površinskih agregatov, stanje drenaže ter prisotnost ali odsotnost trdih površin).

(4) Rodovitnost tal: Navedite, ali, kdaj in kako so bile pred poskusom odpravljene pomanjkljivosti pH in hranil v tleh. Rodovitnost tal je treba spremljati med trajanjem poskusa. Po potrebi je treba apno uporabljati pogosto in v majhnih količinah (npr. redki in veliki nanosi lahko povzročijo velika nihanja površinskega pH in nastanek »kisle strehe«, kar lahko poleg drugih težav povzroči slabo razraščanje površinskih korenin in sprejemanje hranil ter slabši nadzor plevela).

(5) Zatiranje plevela: Uporabiti je treba ustrezne in za sistem specifične tehnike. Talni pokriv mora biti ob setvi brez plevela (tj. treba je nadzorovati predhodno vegetacijo). Zabeležiti je treba ime herbicida, formulacijo ter datum in količino uporabljenega sredstva. Plevel je treba spremljati ves čas poskusa.

(6) Podrobnosti o opremi za sajenje/sejanje: Navedite proizvajalca, številko modela, hitrost sajenja in konfiguracijo, ki se uporablja za vsako obdelavo sistema. Posebno pozornost namenite orodjem za odpiranje tal (zobje, diski) in napravam za zapiranje brazd. Raziskovalci naj ne bodo zadržani pri navajanju blagovnih znamk in modelov v materialih in metodah, saj so te informacije zelo pomembne pri razlagi poskusov brez obdelave tal. Oprema mora doseči enakomerno globino sejanja in zagotoviti dober stik semena s tlemi. Izogibati se je treba lasnemu nabijanju rastlinskih ostankov, odprtim režam po setvi, zbijanju tal na vrhu semena itd., vendar je treba te težave zabeležiti in navesti v gradivu in metodah, kadar se pojavijo. Približno enako število rastlin/ha je treba doseči v vsakem primerjanem sistemu. Štetje rastlin/m je treba opraviti nekaj tednov po setvi in vsaj še enkrat ob žetvi. To ne velja, če se uporabljajo sorte, značilne za posamezen sistem.

(7) Vlažnost tal ob setvi: Opišite in spremljajte stanje vlage v tleh, saj lahko prekomerna vlažnost pri sistemu brez obdelave tal povzroči dlakavost in slab stik semena s tlemi, kar lahko vodi v slabo kalitev. Pri vseh obdelavah je treba doseči ustrezno vsebnost vlage za setev. To je pri raziskavah obdelave tal še posebej zapletena točka, saj se vlaga v tleh med sistemi obdelave tal razlikuje, pogoji za optimalno setev pa so lahko pri različnih sistemih obdelave tal različni. Dež ob četrtkih je lahko strah za raziskovalce obdelave tal v toplejšem podnebju! V petek so lahko tla še premokra za setev, v ponedeljek pa že presuha, saj je pogosto težko organizirati setev ob koncu tedna.

(8) Motnje v tleh: Med setvijo je treba zabeležiti stopnjo motenj (globina in prostornina tal) tudi pri brezobdelovalni setvi, zlasti razmik med vrstami in širino setvene reže. Setev brez motenj z zobmi z veliko motnjo lahko prinese precej različne rezultate glede emisij CO2 v tleh in izgub vode v primerjavi s setvijo brez motenj z diski z majhno motnjo (Reicosky, neobjavljeni podatki).

(9) Pridelana rastlinska biomasa: Potrebne so sezonske in letne meritve (t/ha suhe snovi), zlasti če preučujemo sekvestracijo ogljika v tleh ali če je organska snov pomemben cilj raziskave. Te meritve so še posebej pomembne pri dolgoročnih poskusih brez obdelave tal.

(10) Nadzor nad žuželkami in boleznimi: Ukrepi za nadzor morajo upoštevati zahteve sistema in se izogibati rutinskim koledarskim uporabam za vse obdelave. Potrebno je stalno spremljanje razvoja insektov in bolezni. Če se uporabljajo koledarski nanosi, je treba to zabeležiti.

(11) Zahteve po dušiku: V prvih treh do petih letih lahko obdelava tal zahteva večji vnos gnojil N kot običajni sistemi obdelave tal (10-30 kg N/ha več pri žitih). Enake stopnje vnosa N lahko v prvih letih poskusa privedejo do zmanjšanja pridelka pri obdelavi tal (Sa, 1999; Sa et al., 2007; Ferreira et al., 2009). Zadostno količino N je treba uporabiti na pravilen način, da se izognemo izgubam zaradi izhlapevanja in tudi, da se pri uporabi izognemo pretiranemu poseganju v tla. Če se dodatni N ne uporablja pri neobdelovanju tal, je treba to posebej navesti. Če se uporablja stročnica, je treba vključiti oceno N, ki je na voljo gospodarskemu posevku.

(12) Kolobarjenje: Uporaba neustreznega zaporedja posevkov je škodljiva za sisteme brez obdelave tal, monokultura pa ni skladna z ohranitvenim kmetijstvom. Obdelava brez obdelave tal po stročnicah, zlasti večletnih stročnicah, je lahko dober način za začetek obdelave brez obdelave tal, ne da bi pričakovali zmanjšanje pridelka. Omeniti je treba sorte, saj se lahko različno odzivajo na različne načine obdelave tal.

Vse navedeno kaže, da je najboljši način za izvedbo zanesljivih primerjalnih študij obdelave tal ta, da v projekt vključimo multidisciplinarno ekipo, ki vključuje izkušene agronome in praktike z dobrim agronomskim znanjem.

Zaključki

Odvisno od načina izvajanja raziskav brez obdelave tal je mogoče dobiti različne rezultate glede sekvestracije ogljika v tleh, zadrževanja vlage v tleh, kalivosti
semen/rastlin, zapleveljenosti, rodovitnosti tal, biološke aktivnosti tal in pridelka. Trdimo, da je treba temeljito razumeti in obvladati sistem brez obdelave tal ali
ohranitveno kmetijstvo, preden ga začnemo izvajati ali raziskovati. Dokler se znanstvena skupnost ne bo dogovorila o mednarodno priznani opredelitvi tehnik brez
obdelave tal, bodo v literaturi še naprej prisotni nedosledni in nasprotujoči si rezultati raziskav v zvezi s primerjavami sistemov obdelave tal. Potrebni so standardiziran
raziskovalni pristopi, da bi lahko primerjali rezultate različnih raziskovalcev, različnih regij in različnih sistemov ter se tako izognili zmedi in napačni razlagi. Tudi po
uvedbi standardnih definicij in opisov tehnik brez obdelave tal se lahko poroča o nasprotujočih si rezultatih – vendar bi jih bilo verjetno mogoče razumeti in pojasniti,
če bi bilo na voljo več in natančnejših informacij o razmerah na zemljišču in načinu gospodarjenja.

Trdimo, da bi s pripravo eksperimentalnih protokolov in podrobnim opisom načina izvajanja raziskav obdelave tal/neobdelave tal v gradivu in metodah znanstvenih
publikacij odpravili nekatera neskladja v literaturi in pripomogli k boljšemu razvoju sistema brez obdelave tal, ki ga uspešno uporablja na tisoče kmetov po vsem
svetu. Za doseganje primerljivih rezultatov pri raziskavah sistemov ohranitvenega kmetijstva je treba v raziskovalnem protokolu opisati minimalno evidenco praks,
podrobnosti o opremi in opazovanja pridelkov ter jih odražati v znanstvenih publikacijah, da bo jasno, kako so bili rezultati pridobljeni. Absolutno minimalni seznam
upoštevanja bi moral biti naslednji:

(1) Pogoji na lokaciji s sestavo tal, vrsto tal in podnebnimi razmerami.
(2) Odstotek površine tal, prekrit z ostanki (količina in kakovost) po setvi.
(3) Odstotek površine tal, ki je bila med setvijo motena.
(4) Uporabljena zaporedja in/ali kolobarjenja poljščin.
(5) Metode zatiranja plevela, stopnja poseganja v tla, uporabljeni herbicidi in odmerki.
(6) Blagovna znamka in model uporabljene opreme za setev brez obdelave tal ter hitrost setve.
(7) Konfiguracija naprave za odpiranje brazd in zapiralnih naprav sejalnice.
(8) Stopnje uporabe dušika, ki se lahko v začetni fazi razvoja sistema razlikujejo.

Raziskave brez obdelave tal, izvedene brez upoštevanja teh vprašanj, lahko dajo rezultate, ki morda nimajo nič skupnega z zakonitim sistemom ohranitvenega
kmetijstva, temveč odražajo posebnosti kompromitiranega pristopa upravljanja ali ocene. Vrednotenje brez obdelave tal na sistemski ravni zahteva primerjavo celotnih
sistemov in ne le spremembe obdelave tal brez drugih pomembnih sestavnih delov sistema. Da bi razumeli vrednost poročanih poskusov, je treba v luči teh vprašanj
upoštevati prejšnje raziskave o neobdelovanju tal.

Žalostno, vendar pogosto prakso uporabe lakoničnih, neopisnih navedb v poglavju o materialih in metodah v publikacijah (npr. poskus je vključeval tri načine
obdelave tal, konvencionalno, minimalno in brez obdelave tal«) ali nepopisovanje podrobnosti o tem, kako sta bila poskus in sistem brez obdelave tal izvedena, je
treba končati in energično zavrniti. Ni dovolj, da se sistem brez obdelave tal opredeli le na kratko, kot je pogosto zaslediti v literaturi: »tla so bila nemotena od žetve
do sajenja«.Namesto tega je treba opisati celoten sistem ali strategijo neobdelovanja tal. Na enak način je treba v celoti opisati konvencionalne ali alternativne sisteme
upravljanja.

Reference

Stare prinesene ali prisvojene metode obdelovanja v kmetijstvu vodijo v tropskih in subtropskih deželah k degradaciji in zmanjšanju rodovitnosti tal. To ima za posledico revščino, beg s podeželja – zemlje, povečanje revnih četrti in socialne konflikte. Če se kmetu hoče omogočiti možnost za preživetje in doseči trajnostno rabo podeželja-tal, mora slediti sprememba mišljenja-miselnosti, mora iti v kmetijstvu novo pot. V naslednji preglednici bomo soočili staro in novo stanje in iz tega analizirali logične posledice.

Prevedel: Milan Rebernik Žižek

Slovenski prevod objave utemeljitelja direktne setve “No-till” Rolfa Derpscha: “KORAKI DO USPEŠNEGA PREHODA NA DIREKTNO SETEV” je poučna za vse, ki želijo opustiti oranje in sprejeti enega od načinov konzervacijske obdelave tal “CA”.

Rolf Derpsch je začel svojo poklicno pot kmetijskega strokovnjaka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v družbi Die Deutsche Gesellschaft für Technische Zusammenarbeit (GTZ). Soočil se je z reševanjem problemov vetrne in vodne erozije tal v Južni in Severni Ameriki, Avstraliji in drugod po svetu. V sodelovanju z zainteresiranimi praktiki, strokovnjaki in s pomočjo politike, so začeli s poskusi razvijati novo poljedelsko prakso brez obdelave tal, imenovano direktna setev ali “No-till”. Strojegradnja je razvila v devetdesetih letih sejalno tehniko, ki je v praksi omogočila enakomerno odlaganje semena v setveni globini, v neobdelana in pokrita tla z odmrlimi ostanki in rastlinami. Tehnološki razvoj je pripeljal direktno setev do konstantnih rezultatov, to je enakih ali višjih pridelkov, manjših stroškov in ohranjanja rodovitnih tal, v primerjavi z konvencionalno obdelavo tal s plugom. Po podatkih mednarodne organizacije za kmetijstvo “FAO” iz leta 2015 (leto zajema 2013), je zadnjih nekaj let v svetu narasla pridelava poljščin in drugih industrijskih rastlin v direktni setvi na 157 milijonov ha, po stopnji rasti od 6 do 8 milijonov ha/leto.
Povečana in cenejša pridelava primarnih kmetijskih pridelkov, ima in bo imela še močnejši vpliv na nadaljnji razvoj kmetijstva na svetu. Vendar pa ima direktna setev tudi nekaj težav, zaradi vedno večje odpornosti plevelov na aktivno snov “glifosat” in polemikami o škodljivosti za zdravje ljudi genetsko spremenjenih rastlin (gsr) “Roundup-Ready”.

Strokovna objava o direktni setvi avtorja Rolfa Derpscha, v nemškem jeziku SCHRITTE ZUR ERFOLGREICHEN UMSETZUNG VON DIREKTSAAT,
je objavljena na spletni strani: Rolf Derpsch (Rolf.derpsch@tigo.com.py)

 

KORAKI USPEŠNEGA PREHODA NA DIREKTNO SETEV

Rolf Derpsch (Rolf.derpsch@tigo.com.py)
Kmetijski svetovalec, Asunción, Paraguay

 

Uvod
Tradicionalni postopki obdelave tal z njihovo intenzivno obdelavo vodijo prej ali slej do razgradnje humusa, zmanjšanja biološke aktivnosti tal in / ali erozije z degradacijo tal in do izgube produktivnosti. Posledica revnih tal so obubožani kmetje. Direktna setev (No-till) kot nasprotje temu popolnoma opušča vsakršno obdelavo tal in tvori sistem, ki preprečuje erozijo, dviguje vsebnost humusa, v tleh pa ponovno obnavlja mikrobiološko biomaso, ki izboljšuje strukturo tal in posledično povečuje njihovo rodovitnost. Tako zmanjšujemo investicije v stroje, potrebni so manjši stroški na hektar, privarčujemo gorivo in povečamo gospodarnost (Derpsch, 2006). Sistem naravnih travnikov in pašnikov je naslednji postopek, s katerim se bomo srečevali. Sistem direktne setve je enostaven, stabilen in zanesljiv. Direktno setev razumemo kot sistem, v katerem so tla trajno neobdelana. V Nemčiji je ta postopek v osnovi neznan in je na splošno z njim povezano samo direktno sejanje. Kmetje in svetovalci v Nemčiji direktno setev zavračajo, čeprav izvajajo ta postopek po vsem svetu na ca. 117 milijonov ha (Derpsch & Friedrich, 2010), po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha. V nekaterih deželah obdelujejo po sistemu direktne setve že več kot 70 % poljedelskih površin.

Če hočemo kmetom dati možnost preživetja na zemlji in doseči trajno in gospodarsko donosno kmetovanje, moramo spremeniti miselnost kmetijske proizvodnje o upravljanju s tlemi ter uvesti novo prakso.

Miselnost preteklosti:
1) Rastlinska pridelava je možna samo z obdelavo tal.
2) Rastlinski ostanki so odpadni produkt. Prodati ali zakopati rastlinske ostanke z orodjem za obdelavo tal je pravilo.
3) Dovoljeno je sežiganje rastlinskih ostankov.
4) Tla ostanejo gola tedne in mesece.
5) V ospredju so kemijski procesi tal.
6) Varstvo rastlin je predvsem kemijsko.
7) Zeleno gnojenje in poljski kolobar sta možnost izbire.
8) Upoštevana je erozija tal kot neizbežen proces, povezan s poljedelstvom (erozija nastaja z močnimi deževnimi padavinami ali močnim vetrom). V izrabljanju in degradaciji tal se kaže miselnost preteklosti. Po tem sistemu ni mogoča niti ekološka, niti socialna, niti ekonomična trajnostna raba tal (Derpsch, 1999).

Miselnost preteklosti se mora umakniti miselnosti prihodnosti:
1) Obdelava tal za rastlinsko pridelavo ni potrebna. Močna razširjenost direktne setve (No-till) po svetu kaže, da so ti postopki možni in uspešni.

2) Rastlinski ostanki so polno vredni produkti, ki kot zastirka morajo ostati na površini tal.
3) Sežiganje rastlinskih ostankov je prepovedano.
4) Potrebna je celoletna pokritost tal z rastlinskimi ostanki ali živimi rastlinami.
5) V ospredju so biološki in ne kemijski procesi v tleh.
6) Varstvo rastlin mora biti predvsem biološko.
7) Zeleno gnojenje in poljski kolobar sta nuja.
8) Talna erozija ni nič drugega kot simptom tega, da na rastišče in ekosistem nismo prišli z uporabo prilagojenega in usklajenega načina pridelave (erozijo je povzročila okolju neprijazna raba tal).

Nova miselnost upošteva okolju prijazno in racionalno kmetovanje. V tem sistemu je zagotovljena trajnostna izraba tal, tako ekološko kakor tudi socialno in ekonomsko.
Ker tla orjejo že tisočletja, pomeni uvajanje proizvodnega sistema brez obdelave tal predvsem temeljni miselni preobrat. Če kmet ni pripravljen sprejeti tega preobrata, bo vedno znova iskal razloge in utemeljitve, zakaj mora obdelovati tla in se bo vrnil k tradicionalnim postopkom obdelave tal. Ta preobrat se mora zgoditi v glavi. Tako dolgo, dokler bo glava mislila konvencionalno, klasično, bo težko uvedel postopek brez obdelave tal (No-till) v prakso. Po Bieber (2000), “direktna setev ni poljedelska praksa ali tehnika, ampak je to koncept miselnosti in razuma. Kdor v to ne verjame, bo odpovedal”. Z drugimi besedami, kdor želi uspeti z direktno setvijo, mora najprej sprejeti ta miselni preobrat. Potreben je torej korenit miselni preobrat za uspešen preboj direktne setve v prakso. To ne velja samo za kmete in poljedelce, ampak tudi za znanstvenike, svetovalce, izvedence podeželskega razvoja in politike. Potrebno bo pozabiti vse, kar si se vse življenje učil o obdelavi tal. V večini dežel sveta so pomisleki in predsodki proti novemu sistemu zagotovo največja ovira za uvajanje direktne setve. Osnovni pogoj za uspešen prehod je motivacija kmetov. Tisti, ki pojem direktna setev razumejo drugače, se bodo vrnili nazaj na stari način obdelave tal po definiciji direktna setev = trajno neobdelana tla, samo setev (Derpsch, 2006).

 

Načrtovanje prehoda na direktno setev
Sistem direktne setve je več kot sama opustitev obdelave tal in uporaba specialne sejalne tehnike za direktno setev. Direktna setev je popolnoma novi način poljedelske pridelave. Da bi prešli iz konvencionalnega sistema obdelave tal na direktno setev, je potrebno dobro planiranje, ki se začne najmanj eno leto pred dejanskim prehodom. Zadnja obdelava tal, preden preidemo na trajno direktno setev, se mora izvesti tako, da je zgornja površina tal poravnana. Direktna setev se začne z odločitvijo za primerno poljščino, ki mora po spravilu na površini tal pustiti za seboj zadostno količino rastlinskih ostankov, v katero brez vsake obdelave posejemo poljščine.

Spravilo, žetev poljščine opravimo tako, da kombajn razdeli žetvene ostanke z razdelilnikom slame in plev po tleh enakomerno preko celotne delovne površine. Če za kombajnom slamo puščamo v plasteh, ostanejo na njivi samo še balirka in odvoz ali sežig slame, kar pa je zelo neugodno stanje za začetek direktne setve. Na površini mora ostati vedno dovolj rastlinskih ostankov. Če direktno setev prakticiramo na golih tleh, je neuspeh predviden vnaprej. Prvo direktno moramo opraviti po poljščinah kot so: oljna ogrščica, bob, grah ali zeleno gnojenje, ker je to bistveno lažje izpeljati kot s pšenico z večjo količino ostankov v zastirki. Izkušnje iz prakse kažejo, da v Nemčiji na osnovi klime, direktna setev na pomlad pogosto povzroča probleme, nasprotno pa poteka v jeseni direktna setev brez problemov. Tudi zmrzal napravi pozimi pri še nizki vsebnosti humusa primerno strukturo tal za rast rastlin, ki je pri zgodnjih pomladanskih setvah v vlažnih pogojih pogosto ni in se pojavi šele pri poznih setvah (koruza) v suhih tleh, ko so pogoji spet ugodnejši. Seveda je pri direktni setvi mineralizacija na pomlad majhna in poljščine kažejo zaradi tega pogosto zapozneli začetek rasti. Vplivanje na zgodnejši start je mogoče s povečanjem prvega startnega N-gnojenja. Ker učinki obdelave tal za varstvo pred pleveli odpadejo, je smiselno začeti s takšnimi poljščinami, pri katerih so na razpolago dovoljeni herbicidi za zatiranje pričakovanega plevelnega spektra. Ker so površine tal v glavnem pokrite z rastlinskimi ostanki, moramo zato uporabljati herbicide, ki delujejo preko lista. Ker pleveli (tudi slak) pri direktni obdelavi v jeseni ne izgubijo svoje listne mase, jih lahko zatremo z glifosatom, pa četudi z večjimi odmerki ali z hormonskimi herbicidi.

Tako je direktno setev najlažje začeti s poljščino, pri kateri dosežemo dobro uničevanje plevela. Zato v ta namen lahko uporabljamo tako glavne posevke kot tudi ozelenitve. Za začetek moramo izbrati polja, ki nudijo najboljše pogoje za uspeh in ne takšnih, na katerih obstajajo problemi rodovitnosti tal, zapleveljenosti ali drugi. Probleme plevelov, kot so pirnica in stoklase, moramo odpraviti pred prehodom na direktno setev.

Stopnja načrtovanja mora biti koristna, da se natančno informiramo o sistemu direktne setve, za kar moramo uporabiti nasvete strokovne literature. Veliko avtorjev svetuje, kako naj se postopa v prehodni fazi (Köller, 2001; Duiker in Myers, 2005).

 

Koraki za uspešen prehod na postopek direktne setve:
(Derpsch, 2004)

1) zbirati znanja, izkušnje in informacije o celotnem sistemu pridelovanja, posebej o kontroli plevelov;

2) izvajati preiskave tal (uravnotežena oskrba s hranili in prizadevanje za ustrezen pH tal);

3) izogibati se tal s slabo drenažo (manjši pridelki);

4) poravnati površino tal;

5) odpraviti zbitost tal, plužne plazine in vozne kolesnice;

6) pridelati talni pokrov (rastlinski ostanki, slama, vmesni dosevki, itd.),

7) kupiti sejalnico za direktno setev,

8) začeti samo na enem delu površin posestva in zbrati izkušnje,

9) uporabiti uravnoteženi poljski kolobar z zelenim gnojenjem in

10) upoštevati razvoj in novosti.
Vključiti se je potrebno v trajni izobraževalni proces in biti voljan in pripravljen na dodatno učenje. Kako se dela v direktni setvi, se ne da naučiti naenkrat za vedno.

 

1) Zbiranje znanja, izkušenj in informacij o celotnem sistemu pridelovanja, posebej o zatiranju plevelov

Vsakdo, ki želi uspeti z direktno setvijo in se naučiti novega načina pridelave, mora premagati oviro miselnega preobrata (dejstvo, da postane kaj popolnoma drugačno od prejšnjega, da se zelo spremeni potek česa). Če se torej želimo izogniti neuspehu, si moramo tako kmetje in praktiki kakor tudi svetovalci in znanstveniki, pridobiti primerna merila v znanju in razumevanju sistema direktne setve. Poiskati in upoštevati moramo argumente direktne setve. Pogosto kmetje stremijo k temu, da najprej kupijo sejalnico za direktno setev, vendar je to šele korak št. 7 v osvajanju procesa. Direktno setev začeti brez zadostnih informacij in znanja, kako se bomo procesa lotili, predstavlja običajno glavni razlog za neuspeh, ki ga potem naprtimo novemu sistemu, namesto pomanjkljivemu znanju kmetov, ki postopek zavrnejo. Pridobitev znanja in poslovne spretnosti nista pomembna samo za kmete, ampak tudi za zaposlene, traktoriste itd.

Direktna setev je temeljno drugačen pridelovalni sistem. Bistvena razlika od konvencionalne obdelave tal se kaže v zatiranju plevelov. Zato morajo kmetje temeljito izboljšati svojo znanje, posebno na tem področju. Medtem ko pri tradicionalnem sistemu obdelave tal v glavnem ni potrebno specialno znanje o plevelih, saj jih orodja za obdelavo tal, neodvisno od vrste, zakopljejo in uničijo, je to pri direktni setvi drugače. V sistemu direktne setve mora kmet poznati vsak plevel na svojem posestvu z imenom in tudi vedeti, katera sredstva za zaščito pred pleveli lahko uporablja za uničevanje vsakega specifičnega plevela. Tako se s pridelanimi rastlinami izogne plevelni konkurenci. Po določeni obogatitvi z organskim materialom v zgornjih centimetrih tal, dosežejo zadovoljiv učinek samo kontaktni herbicidi. Talnih herbicidov praktično ne moremo uporabljati. Stoklasa (npr. Bromus secalinus ima seme, ki kali na svetlobi) najde pri reducirani obdelavi tal ali No-till dobre pogoje za rast in razvoj ter lahkoto postane problematičen plevel. Pri pšenici pa imamo na razpolago ustrezne herbicide s hitrim učinkom zatiranja. Koreninske plevele, kot sta pirnica ali slak, lažje zatiramo pri direktni setvi kot pri postopku z obdelavo tal. Pirnico relativno lažje zatremo z glifosatom in s ponovitvijo aplikacije herbicida pri razraščanju. Slak, ki se pojavi kot ena vrsta pozne zapleveljenosti, lahko zatremo enostavno z zaščitnimi sredstvi, kot so hormonskimi herbicidi.

Najboljši način, kako bi se naučili vse potrebno, je zastavljanje vprašanj izkušenim izvedencem na tem področju (kmeti, svetovalci, znanstveniki) ali spremljanje specialne literature. V idealnem primeru so na razpolago specialne knjige ali brošure, ki vse plevele, ki se nahajajo na določenem območju, kratko opišejo in prikažejo sliko klice, plevel v cvetu, razvito rastlino in seme. V nasprotnem primeru je potrebno prelistati seznam vseh na trgu razpoložljivih herbicidov in proučiti občutljivost plevelov proti vsakemu sredstvu (npr. odpornost, občutljivost, močna občutljivost). Takšne brošure so na razpolago v Braziliji, Argentini, v ZDA, (Nemčija?) in predstavljajo zelo informativen in praktično uporaben način seznanitve z različnimi pleveli. Ker število herbicidov na trgu narašča, je potrebno izboljšati tudi znanje o sredstvih za varstvo rastlin. To je včasih težka naloga, predvsem če izvira edini vir informacij o posameznem herbicidu od proizvajalca tega produkta. Pri tako velikem številu sredstev, ki so na trgu, je težko priti do praktičnih in uporabnih informacij. Zato je dobro imeti na razpolago knjigo z uvajanjem v direktno setev in knjigo, ki opisuje nevtralno vse herbicide, ki so na trgu. V teh knjigah najdemo opis lastnosti posameznih herbicidov, uporabo varstvenih ukrepov, razlago, kako se herbicidi varno uporabljajo, opis občutljivosti in odpornosti plevelov, pojasnjujejo pa tudi, koliko litrov ali kilogramov je potrebno za učinkovito zatiranje plevelov. Tudi takšne knjige so izdali že v Braziliji, Argentini, Paragvaju, ZDA, Nemčiji in verjetno tudi v mnogih drugih deželah. Te knjige morajo po nekaj letih revidirati in na novo izdati, saj se na trgu pojavljajo vedno novi herbicidi. Zastarele produkte in pripadajočo literaturo morajo umakniti s tržišča. Če takšne izdaje niso na razpolago, potem moramo najti druge poti, da bi pridobili znanje o plevelih in plevelni kontroli od praktikov, znanstvenikov ali svetovalcev, ki razpolagajo s potrebnim znanjem na tem področju. Lahko pa se udeležimo specialnih tečajev ali drugih vrst izobraževanja. Dokazano je, da je potrebna učinkovita kontrola plevelov A+O za uspešno uporabo v direktni setvi.

V Nemčiji so informacije o spektru učinkovitosti herbicidov aktualne in vedno na razpolago. Načeloma nove vrste preparatov ne nastopajo v direktni setvi No-till. Težišče plevelnih spektrov se spreminja: poveča se pojav stoklase, občasno koreninskih plevelov in kasneje kalečih plevelov, ki niso zajeti v redne ustaljene ukrepe zatiranja. Kemično zatiranje plevelov v No-till sistemu je edini postopek kontrole, oz. nadzora plevelov, vendar je, razen majhnega povečanja stroškov za glifosat, ta praktično enak konvencionalnemu postopku. Pri setvi se dodaja tudi glifosat, vendar neobvezno.

 

No-till postopek se izogiba daljnosežni posledični škodi zaradi erozije in raznašanja gnojil in škropiv. Čeprav je v direktni setvi uporabljeno nekoliko več herbicidov, raziskave po svetu kažejo, da tla izkazujejo v direktni setvi višjo biološko aktivnost kot vsaka obdelana tla. To kaže, da intenzivna obdelava tal škoduje bolj kot povečana uporaba herbicidov pri direktni setvi.

Pri prehodu na direktno setev je škropilnica najpomembnejše orodje na posestvu. Kmet lahko vozi in dela s starim traktorjem (če je zanesljiv), vendar mora zagotoviti, da ima na svojem posestvu vedno pripravljeno brezhibno delujočo škropilnico. Če je nima, si jo mora nabaviti. V Nemčiji obstaja uradno predpisani dvoletni interval za testiranje škropilnic. S tem je zagotovljeno, da škropilnica odgovarja predpisom. Posebna pozornost je posvečena škropilnim šobam, uporabljene morajo biti najboljše šobe, ki so na tržišču, tudi če so drage. Poceni medeninaste šobe spadajo na odpad, saj se obrabijo v 40 delovnih urah. Dobre škropilne šobe varčujejo čas in denar in so hitro poplačane. Danes najdemo na trgu škropilne šobe različnih proizvajalcev, tako da je pri nabavi potrebno prisluhniti specialistom, da bomo izbrali primerne šobe za lastno potrebo. Škropilnice s svojo mehaniko so v osnovi dokaj enostavne. Najtežja naloga je, škropilnico nastaviti tako, da dosežemo načrtovani učinek distribucije herbicidov in porabe vode. Večina absolventov različnih šol ali univerz na agrarnem področju ni sposobna tega zadovoljivo opraviti. Nastavitev škropilnice mora biti opravljena več dni pred predvidenim škropljenjem in zanjo si je potrebno vzeti čas. To pomeni, da moramo pri vsaki posamezni šobi preveriti njen pretok in simetrijo curka. Pri tem moramo zavreči vse šobe, ki kažejo povprečno večji odklon od 10%. Vedno moramo imeti na razpolago dovolj rezervnih škropilnih šob enakega tipa, enake velikosti in enake barve. Tudi najmodernejša računalniško vodena škropilnica ne more kompenzirati napak pri izbiri šob. Za pravilno uporabo škropilne naprave obstajajo posebni obrazci, v katerih so zapisani posamezni koraki na enostaven in razumljiv način. Takšne obrazce so razvili v Braziliji in Paragvaju. Specialna literatura navaja več formul, ki se uporabljajo za doseganje natančnih učinkov. Pogosto pa so te formule za uporabnike težko razumljive in tudi ne razložijo povezave med formulo in uporabo.

To, do česar resnično pridemo pri škropljenju in kar želimo vedeti, je:
1)Katere šobe moramo vstaviti?

2)Koliko litrov določenega sredstva moramo napolniti v rezervoar škropilnice, ki jo napolnimo z x litri vode?

3)Natančno s katero delovno hitrostjo moramo voziti?

4)Kakšen škropilni pritisk moramo uporabiti za natančno doziranje (npr. 2 l določenega sredstva s 100 l vode na ha)?

Nezadosten nadzor nad pleveli pogosto pripišemo slabemu delovanju škropilnega sredstva, čeprav je bila lahko napaka izvedena pri nezadostni regulaciji škropilnice. Če uporabljamo prevelike količine škropilnih sredstev, lahko to vodi do poškodb na poškropljenih poljščinah, kar ima za posledico zmanjšanje količine pridelkov in vodi k višjim stroškom. Če uporabljamo premajhne količine škropilnih sredstev, je posledica nezadostno zatiranje plevelov in zmanjšanje pridelkov. Če se zaradi tega odločimo škropiti še enkrat, da izboljšamo zatiranje plevelov, so proizvodni stroški višji. Zelo pomembna pri škropljenju je tudi kakovost vode. Voda, ki jo uporabljamo za škropilnice, mora biti čista in ne sme vsebovati glinastih delcev, ki v nekaterih primerih škropilna sredstva napravijo neaktivna. Če je bila prej svetovana za herbicidno škropljenje poraba 400 do 600 l vode na ha, prevladuje danes tendenca, škropiti s kolikor je mogoče malo vode. Glifosat npr. deluje veliko boljše v 50 do 100 litrih vode na ha kot v večji količini. Velike količine vode pomenijo tudi logistični problem in vodijo do velikih časovnih izgub pri polnjenju. Nekateri herbicidi učinkujejo najboljše pri vodi z nižjo pH vrednostjo, zato moramo pri nevtralni vodi uporabiti aditive za znižanje pH vrednosti. Moramo pa tudi vedeti, katere kombinacije sredstev so mogoče in katere niso. Ko imamo pod nadzorom vse te dejavnike, ki zagotavljajo uspešno škropljenje, je to zaključen proces, ki zahteva veliko mero pozornosti.

Naslednje, kar mora obvladati kmet pri direktni setvi, je nastavitev sejalnice za direktno setev, tako da pri sejanju tla razrije samo toliko, kot je potrebno, da slame ne zakoplje, in da seme odloži natančno v potrebno globino. To se zdi na prvi pogled enostavna naloga, vendar je pogosto zahtevna, zato pokličemo mehanika proizvajalca ali prodajalca orodij, da izpelje setev strokovno. Končno mora priti do potrebnega know-how (know-how: na raziskovanju, izkušnjah temelječe znanje, zlasti tehnično, za praktično uresničitev zastavljenih nalog) znanja, da bi sistem direktne setve prešel v uspešno uporabo. Sicer pa je kmetom v Nemčiji težko pridobiti kvalificirane informacije in svetovanje za direktno setev (Linke, 1998).

2. Izvajanje preiskave tal (uravnotežena oskrba s hranili in prizadevanje za ustrezen pH tal)
Redna analiza tal s ciljem, doseči uravnoteženo oskrbo tal s hranili, je pomemben predpogoj za uspeh direktne setve. Če je potrebno, moramo pH-vrednost korigirati. Nezadostna oskrbljenost s hranili in hranilna neravnovesja se morata popraviti. Najprej si lahko prizadevamo doseči srednje vrednosti, nato, po določenem času, pa višje vrednosti v analizi tal. Na tleh z malo humusa je za stabilnost pridelkov koristno močnejše organsko gnojenje v pripravi površin. Tako moramo gnojiti v začetku leta z več dušika (20 do 30 kg/ha), eventualno pa do 80 kg/ha, glede na vrsto. Še posebej prvi obrok mora biti bistveno večji kot pri konvencionalni obdelavi tal.

“V direktni setvi ne obstaja več plužni horizont (orani sloj tal), kajti tega je nadomestil drugi talni sloj, ki je obogaten z organskimi rastlinskimi ostanki, kar vodi v spremenjeno dinamiko organske substance v tleh in v prehranjevalnemu ciklusu (ponavljajoče se spremembe v prehrani)” (Sá, 1993). Zato moramo vzeti talne vzorce za analizo tal vsakih 5 let v neprekinjeni direktni setvi od 0 – 10 in ne več od 0 – 20 cm talnega sloja. Če je potrebna podrobna analiza, lahko vzamemo talne vzorce iz globine 0 – 5, 5 – 10 in 10 –20 cm.

Preden začnemo z direktno setvijo, moramo popraviti pomanjkanje hranil.
Če so tla zelo slabo preskrbljena s fosforjem, moramo gnojiti s potrebno količino tega elementa. Prizadevati si je potrebno za velike in ne samo srednje vrednosti tega elementa. Nekateri avtorji svetujejo, da 50 % fosforjevih gnojil raztrosimo na široko po površini in drugo polovico s sejalnico. Če so vrednosti fosforja (P-vrednosti) višje od 15 mg/kg, potem svetujejo, da ves fosfor raztrosimo na široko po površini (Crovetto, 1996). Tudi kalijeve in kalcijeve vrednosti se morajo gibati v višjem območju.

Tla, ki jih neprekinjeno več let obdelujemo na način direktne setve, kažejo koncentracijo fosforja v zgornjem sloju. To ni bilo dokazano kot škodljivo za razvoj rastlin. V nasprotnem primeru lahko zmanjšamo gnojenje s fosforjem po nekaj letih uvedbe direktne setve. V direktni setvi sta ugotovljeni v zgornjem sloju tal večja vlažnost in nižja temperatura tal. To omogoča rast korenin v zgornji sloj tal. Pogosto se razvijejo korenine v direktni setvi pri dobri zastirki čez tla in pod zastirko. Korenine tako lahko rasejo v bližini zgornje površine talnega sloja in kažejo dobro zmogljivost sprejemanja fosforja. Škodljivo je poskušati ta, na površini tal koncentrirani fosfor, vmešati s plugom ali drugim orodjem v globlje talne sloje. V tem primeru nastane večja kontaktna površina fosforja s talnimi delci, kar vodi v močno vezavo in nalaganje v tleh, tako da fosforja korenine ne morejo sprejeti.

V mnogih predelih sveta obstajajo kisla tla, ki včasih vsebujejo tudi toksičen aluminij. V takem primeru morajo kmetje apno potrositi eno leto pred preusmeritvijo v direktno setev, ker je to zadnja možnost za mehansko vmešavanje v tla. Koncepti apnenja in gnojenja v Južni Ameriki so se od prehoda na direktno setev drastično spremenili. Pri tem je potrebno upoštevati, da prakticirajo v Braziliji, Argentini in Paragvaju dosledno direktno setev na več kot 65 % skupnih kmetijskih uporabnih površin. Izkušnja je pokazala, da je potrebno veliko vsega, kar se naučijo o gnojenju in apnjenju na univerzah in na visokih šolah revidirati in namesto tega najti nov koncept upravljanja rodovitnosti tal. Najvažnejši princip je, da moramo gnojiti tla in ne rastlin.

Kljub močno razširjenemu mnenju, apna ni potrebno vdelati v tla z orodji za obdelavo tal. Novejši rezultati poskusov v Braziliji so pokazali, da apno lahko potrosimo tudi brez obdelave tal, ker se premešča v globlji sloj z zelenim gnojenjem z ozelenitvami. V tem primeru morajo kmetje potrositi vsako leto manjšo količino apna in ne velike količine naenkrat. Miyazava (2000) je s poskusom ugotovil, da je učinkovanje apna brez rastlinskih ostankov omejeno. Apno v povezavi z rastlinskimi ostanki spreminja pH-vrednost, Ca, Mg, in Al v talnem profilu. Glede na učinkovitost rastlinskih ostankov na gibanje-premeščanje apna v talni profil, je vrstni red rastlin: črni oves (Avena strigosa Schreb) najučinkovitejši >, rž (Secale cereale L.) >, žametni fižol (Mucuna pruriens) >, krmna rastlina-metuljnica (Leucaena leucocephala L. de Wit). Pšenični rastlinski ostanki nimajo nobenega vpliva na gibanje apna v tleh.

Najpomembnejši vzrok, zakaj tako hitro raste dosledna neprekinjena direktna setev v Južni Ameriki, je dejstvo, da tam praktično nihče ne verjame v nujnost potrebe, da se občasno mora orati, da bi vnesli potrebno apno v tla. Kot smo že omenili, lahko apno pomikamo v globlji sloj tal v kombinaciji z zelenim gnojenjem (črni oves, oljna ogrščica, oljna redkev (Raphanus sativus var. oleiferus Metzg). To je tema, o kateri so mnenja v ZDA in tudi drugod še zelo nasprotujoča. Medtem v ZDA mnogi znanstveniki, svetovalci in kmetje verjamejo, da moramo tla orati tudi po večletni uporabi direktne setve, da se apno in fosfor vmešata v talni profil, tako da se koncentracija na površini zmanjša, kar pa ni navada v Južni Ameriki. Tam so se kmetje naučili, da koncentracija teh elementov na površini tal ni ovira za doseganje visokih pridelkov različnih poljščin.

Trije faktorji: vnašanje apna, razdelitev fosforja v talni profil in domnevna zbitost tal, so verjetno glavni vzrok zakaj večina kmetov v direktni setvi v ZDA občasno orje tla. V direktni setvi po sistemu neprekinjene direktne setve pa je obdelanih samo ca. 10 do 12 % od vseh skupno 26,5 milijonov ha, vključenih v direktno setev.

Kmetje v Braziliji, Argentini in Paragvaju samo izjemoma izvajajo obdelavo tal za porazdelitev fosforja v talni profil, vnašanje apna in rahljanje zbitih tal. Na to kaže visok odstotek permanentne direktne setve v navedenih deželah več kot 70 % skupnih površin z direktno setvijo od skupaj 53 milijonov ha.
V tem kontekstu se je potrebno zavedati, da v Braziliji pogosto naletimo na tla z nizko pH-vrednostjo, ki izkazujejo toksičen Al.

 

3) Izogibanje tlom s slabo drenažo
Direktne setve ne moremo izvajati na tleh s slabo drenažo ali na tleh, ki kažejo dolgo nepretrgano zastajanje mokrote. Če direktno setev izvedemo na takšnih površinah, pridemo na splošno do precejšnega zmanjšanja pridelkov. Zaradi tega je brezpogojno izogibanje setve pod takšnimi pogoji. Rešitev za takšne predele je priprava drenaže, preden začnemo z direktno setvijo. Pogosto se kmetje izogibajo vsake take investicije, ker je drenažni sistem zelo drag. Brž ko problem slabe drenaže odpravimo, ne obstaja več nobena omejitev za izvajanje direktne setve.

 

4) Poravnavanje površine tal
Za odlično setev je potrebno poravnati mikro relief (majhne neravnine) polja.
Obstajajo različni razlogi, zakaj površine tal niso ravne:

a) Če je bilo na primer spravilo predhodne poljščine opravljeno v zelo vlažnih talnih pogojih in so stroji za spravilo pustili za seboj globoke vozne kolesnice, potem je to neugodna situacija za začetek direktne setve. Najprej moramo odpraviti vozne kolesnice. V takih pogojih je potrebno tla rahljati, peljati rahljalnik-nož po vozni kolesnici, da se zbitost, ki je bila povzročena s težkim strojem, raztrga. Temu lahko sledi ravnanje tal s krožno brano.

b) Druga situacija neravnih tal nastane, če predhodno vrstno poljščino obdelujemo z medvrstnim okopalnikom, da bi odpravili plevele med vrstami. Ta orodja pogosto vržejo prst iz medvrstnega prostora navzven proti vrsti, tako da nastane osipana vrsta. Ta situacija z grebenom in jarkom je seveda zelo neugodna za direktno setev, ker je odlaganje semena v enakomerno globino praktično nemogoče. Te neravnine moramo odpraviti in površino poravnati, predem lahko začnemo z direktno setvijo. X-oblika krožne brane je manj primerna za poravnavanje setvišča, ker za seboj ne pusti povsem poravnanega mikroreliefa tal.

c) Če polje, na katerem bi morali začeti direktno setev, kaže močne erozijske poškodbe, več ali manj globokih žlebov in jarkov, ki križajo polje, potem moramo tla najprej poravnati. Ti žlebovi in jarki ne dovolijo, da bi se setev izpeljala v enakomerni globini, povzročajo pa tudi veliko obrabo strojev. V glavnem zadošča ena lahka ali težka krožna brana za poravnavo površine. Glede na globino žlebov in jarkov je morda potrebno, da polje še enkrat preorjemo, da bi dosegli ravno površino. Seveda moramo upoštevati, da so s tem nastala gola tla izpostavljena ponovni eroziji. Včasih morajo kmetje v Južni Ameriki več let ponovno in zaporedoma poravnavati polja, ker nastajajo vedno nove erozijske poškodbe, ki preprečujejo direktno setev. Ne samo vodna erozija, tudi vetrna erozija lahko za direktno setev povzroči problem neenakomerne talne površine, če se zaradi vetra erodirana tla nalagajo neenakomerno.

d) V Južni Ameriki je bil v preteklosti izkrčen pragozd pogosto spremenjen v pašnike. Neravne površine, pripravljene pod takimi pogoji, niso problem za pašnike. Če pa želimo te pašnike, ki imajo veliko lukenj in grbin, spremeniti v polja za direktno setev, potem je ravnanje tal neizogibno.

Kakršni koli so že razlogi za neravne površine tal, morajo biti tla v vsakem primeru najprej poravnana, šele nato se lahko začne direktna setev. Če tega ne storimo, zelo hitro ugotovimo, da sejalnice za direktno setev v takšnih pogojih ne morejo dobro opraviti svojega dela in dobimo zato neenakomerni vznik. Seme je bilo odloženo v nizke točke (majhne depresije) preplitvo in na izbočenih gomilah in grebenih pregloboko v tla. Posledica so praznine in neenakomerni sklop z manjšim številom rastlin. Ker želimo doseči dober vznik, mora biti seme odloženo v enakomerno globino in to lahko dosežemo samo pri ravni površini tal.

 

5) Odpravljanje zbitosti tal, plužnih plazin in voznih kolesnic
Po mnogih letih obdelave tal z enakimi orodji in v enakomerni globini se pri uporabi drugih orodij za obdelavo tal lahko tvorijo plužne plazine ali drugi zbiti sloji. V nekaterih primerih pa so tla razvila pedogenetsko (naravno) zbitost. Če se direktna setev začne na zbitih tleh, to vodi do manjše količine pridelkov in ima za posledico nižji dohodek. Preden se odločimo za direktno setev, moramo vedno odpraviti zbitost tal. V primeru, da se prakticira direktna setev že več let, preden se ugotovi zbitost tal (škodljiva zgoščenost), lahko problem rešimo s podtalnim rahljanjem med setvene vrste (“in-row subsoiling”). Tako vrsto orodij so razvili v Auburnu, Alabama, z znanstveniki USDA (Wayne Reeves, osebna izmenjava informacij, 2003) in z industrijo kmetijskih strojev. Ta orodja so izdelana tako, da je prehod podtalnega rahljalnika na zgornji površini tudi po setvi (pri vrstnih poljščinah) komaj viden, in da ostanejo skoraj vsi rastlinski ostanki nepoškodovani na površini tal. V Južni Ameriki zadoščajo v glavnem za prediranje horizontov težki rahljalniki-gruberji (v redkih primerih podtalni rahljalniki).

Vprašanje je torej, kaj moramo napraviti, če ugotovimo zbitost tal. Zbitost tal je v stalni direktni setvi tema, o kateri prihaja v Južni Ameriki vedno znova do novih razprav. V glavnem zavzemajo znanstveniki drugačna stališča o zbitosti tal kot kmetje. Znanstveniki razpolagajo z visoko razvitimi orodji za meritve zbitosti tal in lahko tako dokažejo, da so tla pod direktno setvijo gosteje naložena kot pod konvencionalno obdelavo, kar vodi k temu, da mnogi znanstveniki vidijo zbitost tal v direktni setvi kot resen problem. Pogosto pa znanstveniki v Južni Ameriki nagibajo k temu, da se s problemom zbitosti tal pretirava.

V nasprotju z znanstveniki, pa kmetje ne merijo zbitosti v g/cm³ tal ali preko upora talne sonde, ki pritiska v tla (penetrometer), ampak se ravnajo po razvoju poljščine in količini pridelka. Če so pridelki v direktni setvi enako dobri ali boljši kot v konvencionalnem sistemu, potem domnevna zbitost tal kmeta prav nič ne zanima. Kmetje merijo zbitost tal tudi v povezavi s prodiranjem sejalnice za direktno setev v tla. Če so tla pretrda za zagotovljeno dobro prodiranje rezalnega elementa v tla, potem pri setvi nastane problem, da seme deloma ni prekrito z zemljo in slabo kali. Vzrok slabega prodiranja v tla lahko leži tudi v pomanjkljivi konstrukciji rezalnega elementa sejalnice za direktno setev ali v teži sejalnice.

Praktiki lahko na svojih poljih relativno enostavno ugotovijo, ali prihaja do zmanjšanja pridelkov zaradi zbitosti tal. Najprej morajo ugotoviti, ali je prisotna zbitost globinskega profila tal. Potem morajo orodje nastaviti, tako da zagrabi pod zbitim slojem. Ta orodja (rahljalnik, globinski podrahljalnik) morajo biti nastavljena na 25 do 50 m široke pasove (večkratnik naprave za žetev spravila) v sredini polja. Te pasove potem ločeno pospravimo in ugotovimo pridelek in razliko v pridelku in ekonomiki zaradi globinskega podrahljanja.

Da bi kmetje v direktni setvi izvedeli, kakšno je stanje glede zbitosti tal, so se začeli posvetovati trije pobudniki iz mesta Parana v Braziliji. Kmetje, ki so se posvetovali, so bili Herbert Bartz iz Rolandia (tedaj 26 let neprekinjene direktne setve), Nono Pereira iz Palmeira (tedaj 22 let neprekinjene direktne setve) in Frank Dijkstra iz Carambeija (tedaj 22 let neprekinjene direktne setve). Ti trije kmetje skupaj so tedaj zbrali 70 let izkušenj v direktni setvi. Tla, na katerih gospodarijo, so zelo različna in nihajo med ca. 80 % gline in 80 % peska. Vsi trije kmetje so neodvisno drug od drugega podali izjave, v katerih trdijo, da na svojih posestvih ne vidijo nobenega problema z zbitostjo tal v neprekinjeni direktni setvi (Revista Plantio Direto, 1999). Zatrdili so tudi, da ni potrebno ponovno obdelovati tal po določenih letih direktne setve, če se način direktne setve uporablja ustrezno. Bili so mnenja, da je najboljša pot za odpravo zbitosti tal pridelava največje možne količine rastlinskih ostankov, ki jih je potrebno pustiti na površini, ob tem pa še uvedba zelenega gnojenja in uravnoteženega rastlinskega kolobarja. Korenine rastlin in povečana biološka aktivnost z deževniki, insekti itd., ki rahljajo tla, opravljajo tako imenovano biološko obdelavo tal. Dobra stalna pokritost tal je potreba, da bi obdržali vlago v zgornjem sloju tal, kar vodi k lažjemu prodiranju rezalnih elementov sejalnice za direktno setev. Z ozirom na vse to so morali omejiti nepotrebne prevoze in prehode po polju s težkimi orodji in vozili.

Da bi omejili zbitost tal v No-till, moramo biti dodatno pozorni na kolesa in na polju vedno voziti z nizkim pritiskom (maks. 0,8 bar). Tako moramo pri vseh orodjih in traktorjih vgraditi regulatorje za hitro prilagoditev pritiska gum (varovanje tal, varčevanje goriva, povečanje vlečne moči) in prepoloviti zdrs; http://www.reifenregler.de).

 

6) Ustvarjanje talnega pokrova (rastlinski ostanki, slama, vmesni dosevki …)
Skoraj vse prednosti direktne setve izhajajo iz stalne pokritosti tal in samo nekaj prednosti nastane zaradi tega, ker tla niso obdelana. Pri direktni setvi z manjšo količino rastlinskih ostankov na površini tal se mnogo prednosti tega sistema ne izrabi v celoti. Direktna setev brez rastlinskih ostankov na površini tal dokazano vodi v neuspeh. Tako si je za vsako območje potrebno posebej prizadevati in maksimirati biomasno pridelavo. To lahko dosežemo z izbranimi sortami ali vrstami kultur, ki razvijejo velike pridelke rastlinske mase. Koruza za zrno npr. prinese zelo veliko količino rastlinske mase, lan nasprotno zelo nizko. Odvoz nadzemne biomase (silažna koruza, surovine za bio-gorivo) je v direktni setvi nezaželjen, in če se že mora, naj se zgodi le vsakih 4 do 5 let. V tem primeru moramo takoj po spravilu (ali, če je mogoče, prej) posejati neko hitro rastočo ozelenitev-zeleno gnojenje. Kjer temperaturni pogoji to dovoljujejo, moramo pustiti na površini vsaj več kot 10 ton suhe rastlinske mase na leto. Tukaj so pomembne vrste ozelenitev z upoštevanjem uporabe primernih kolobarjev. Pri direktni setvi ne smemo nikoli sežgati ali prodati rastlinskih ostankov. V nekaterih deželah, kot npr. v Čilu, imajo kmetje v direktni setvi vedno dober razlog za sežiganje, saj ne razumejo osnovnih principov pravilne direktne setve (No-till). Zeleno gnojenje (ozelenitve) ne smemo nikoli zaorati, ampak z rezalnimi valji vodoravno položiti (povaljati) na tla tako, da se vdelava zgodi biološko po naravni poti.

Seveda v sušnih (semiaridnih) območjih ne moremo doseči tako velikih pridelkov biomase. Vendar tudi tukaj velja osnovno načelo, maksimirati biomasno pridelavo za specifične pogoje področja. Na začetku je v tem sistemu pogosto težko doseči te najvišje pridelke biomase. Če pa kontinuirano direktno setev prakticiramo več let in tako izboljšujemo rodovitnost tal kot tudi zadrževanje vode v tleh ob sposobnosti vodenja vodje posestva, potem tudi tukaj lahko dosežemo večjo količino rastlinske mase. To smo lahko opazili npr. na posestvu Rick Bieber (Bieber, 2000) na severu Južne Dakote in na mnogih drugih posestvih v semiaridnih klimatskih conah v ZDA, Avstraliji in drugje.

Prednosti velikih količin rastlinskih ostankov na talni površini so:
a) dobro izpodrivanje plevelov, varčevanje s herbicidi,
b) pozitivni učinki na vlažnost tal (posebej pomembno v sušnih letih) in
c) pozitivni učinki na talno-biološke procese in rodovitnost tal.

Rastlinski pokrov povzroča izboljšanje talno kemijskih, fizikalnih in bioloških procesov, kar omogoča povečanje rodovitnosti tal. Ne smemo pa biti pozorni le na količino rastlinskih ostankov, ampak tudi na njihovo razdelitev. Pri spravilu (žetvi) moramo natančno nadzorovati enakomerno porazdelitev slame in plev, in sicer na skupni rezalni širini kosilne naprave. Nekateri proizvajalci kombajnov še danes ne razumejo pomena dobre porazdelitve rastlinskih ostankov v direktni setvi in mulch sistemu ter, kakšne posledice ima neenakomerna porazdelitev. Tako leži veliko slame in plev v sredini, in malo ali skoraj nič na zunanjem koncu delovne vozne širine. Posledica tega je slab učinek herbicidov, pa tudi sejalnice ne morejo dobro opraviti svojega dela, ker se seme ne more odložiti v enakomerno globino. Ne smejo pa biti prisotna tudi nakopičena gnezda slame (npr. pri obračanju, ali če se kombajn na kratko zaustavi na sredini polja), ker v takem primeru tudi najboljša sejalnica ne more dobro sejati. Praktiki v Nemčiji pripisujejo velik pomen temu, da se rastlinski ostanki položijo-povaljajo na tla. Tako miši ne najdejo narejenih pribežališč in dobijo kaleče rastline svetlobo, saj niso dolgo zasenčene.

 

7) Nakup sejalnice za direktno setev
Za uspešno direktno setev je neobhodno potrebna specialna sejalnica. Toda kmet naj bi kupil sejalnico za direktno setev šele, če so pred tem izpolnjeni vsi pogoji za uspešen prehod. Vse prepogosto je opaziti, da so nekateri kmetje, ki slišijo kaj o direktni setvi, takoj navdušeni in bežijo do prvega trgovca, da bi kupili specialni stroj za direktno setev, ne da bi bili pozorni na šest predhodnih korakov, ki vodijo v uspešen prehod. To vedno vodi do neuspeha pri uporabi tega sistema. Kmetje pripišejo krivdo za neuspeh sejalni tehniki, ne da bi spoznali lastno napako, in sicer, da so se premalo informirali o osnovah tega popolnoma novega načina pridelave. Kmetje, ki so se tako odpovedali uporabi direktne setve, so ta sistem osramotili in ga napravili slabega.

Na tem mestu bi bilo koristno povedati tudi nekaj o razvoju te relativno nove industrijske proizvodnje sejalnic za direktno setev. Te so v ZDA začeli izdelovati šele v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je 1972. leta inovativni poljedelec Herbert Barz začel z direktno setvijo v Braziliji, je moral uvoziti Allis Chalmers stroj iz ZDA, ker takšnih orodij ni bilo na razpolago na lokalnem trgu. Šele leta 1975 so v Braziliji izdelali prve stroje, ki so temeljili na frezi (Howard Rotocaster). Z njimi neobdelana tla sfrezajo v določeni medvrstni razdalji z žlebi, v katere se potem odloži seme. Toda stroj je bil zelo počasen in je tla zelo intenzivno obdelal (zakopal pri tem tudi slamo), tako da so bili kmetje zelo veseli, ko je leta 1976 prišla na trg hitrejša sejalnica za direktno setev s tremi diski, ki teh pomanjkljivosti ni imela. Sejalnice za direktno setev je bilo v Braziliji vedno težko uvoziti zaradi velikih uvoznih dajatev. Proizvodnja sejalnic za direktno setev se je začela v drugih državah Južne Amerike (Argentina, Mehika) bistveno pozneje. Danes obstajajo številni proizvajalci sejalnic za direktno setev v Braziliji in Argentini, od katerih mnogi svoje izdelke tudi izvažajo. Seznam proizvajalcev teh orodij v Braziliji in Argentini najdemo na internetu na spletni strani: www.rolf-derpsch.com . Na svetu obstaja približno 100 proizvajalcev sejalnic za direktno setev (Köller, 2001). Vendar je v Nemčiji do danes ponudba specialnih sejalnic za dosledno direktno setev dokaj skromna.

Pri izbiri primerne sejalnice za direktno setev morajo kmetje upoštevati posebnosti svojega posestva in njegove talne pogoje. Predvsem se morajo odločiti, katere poljščine bodo sejali s sejalnico in za katere medvrstne razdalje si bodo prizadevali (ozke medvrstne razdalje, npr. pšenica, ali široke medvrstne razdalje, npr. koruza). Za mala in srednje velika posestva svetujejo v Braziliji in Paragvaju univerzalne stroje, ki jih lahko uporabljamo tako pri ozkih medvrstnih razdaljah kakor tudi pri širokih medvrstnih razdaljah. Z njimi lahko sejejo pšenico, oves, zeleno gnojenje in tudi koruzo, sončnice in sojo. Stroški enega univerzalnega orodja so veliko manjši kakor nakup dveh specializiranih strojev. Če kmetje vendarle kupijo specialno sejalnico za ozke ali široke vrste, so pri oblikovanju rastlinskega kolobarja dokaj omejeni, kar zelo negativno vpliva na učinkovitost direktne setve.

 

8) Začetna obdelava samo enega dela površin posestva in zbiranje izkušenj
Direktna setev je popolnoma nov pridelovalni sistem. Tu ne gre več za nobeno obdelavo tal, zatiranje plevelov je povsem drugačno, tudi škropljenje je spremenjeno in ga moramo izvršiti zelo pozorno in natančno. Drugačna sta tudi setev in zaščita rastlin, spremeniti se mora kolobar, drugačen je menedžment (posredno in neposredno vodenje, upravljanje) itd. Če želimo preiti iz klasične obdelave v direktno setev, moramo spremeniti celotni sistem. Ne moremo spreminjati posameznih komponent posamično, saj bi do vpeljave celotnega sistema trajalo predolgo. Pri tako številnih spremembah, ki potekajo hkrati, je to izziv za vsakogar, tudi za dobre kmete in strokovnjake pa tudi za tiste, ki razpolagajo z dolgoletnimi praktičnimi izkušnjami in dobrim menedžmentom. Zato je priporočljivo začeti direktno setev postopoma samo na enem delu posestva (npr. na 10 % površin na velikem posestvu) in ne na celotnem posestvu. Preusmeritev nas ne sme voditi v prepričanje, da je direktna setev zelo zapleten sistem. Izkušeni praktiki poročajo, da je No-till enostavnejši postopek in razširjenost na ca.117 milijonih ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha) na vseh kontinentih (tudi pri nepismenih) kaže, da se tega lahko nauči vsakdo.

 

Predem začnemo z direktno setvijo, moramo seveda zbrati vse potrebne informacije in usvojiti potrebno znanje o sistemu. To znanje nam najbolje posredujejo kmetje, ki ta postopek že prakticirajo, tudi svetovalci in znanstveniki s praktičnimi izkušnjami ali pa ga povzamemo iz objav in specialnih knjig. Najpomembnejše pri tem je, ne začeti, preden ne zberemo zadostnih osnovnih znanj o sistemu. Pametno je začeti samo na enem delu posestva, da bi zbrali izkušnje in zmanjšali napake. Ko dosežemo zaupanje, samozavest in izkušnje, lahko ta sistem razširimo v drugem letu na večjo parcelo posestva in šele potem, ko resnično obvladamo direktno setev, jo lahko preusmerimo na vse površine posestva. Če že v prvem letu preusmerimo direktno setev na vse površine na posestvu, obstaja na obsežnem posestvu velik riziko, ki lahko vodi do tega, da poljščine ne vzniknejo enakomerno, da pride do napake v zaščiti pred pleveli in škodljivci itd., kar vodi do finančnih izgub.

Uvajanje popolnoma nove sejalnice za direktno setev, ki naj bi dobro delala na neobdelanih tleh, predstavlja poseben izziv za kmeta, ki nima izkušenj s takšnimi orodji. Ni vedno enostavno nastaviti delovne globine pri debeli zastirki, da je seme odloženo v enakomerni globini pri minimalnem premikanju tal in dobrem kontaktu s tlemi (dovolj ozka in globoka brazda). To terja tudi določen čas za ugotovitev, pri kateri vlažnosti tal je najboljše delati na določenih tleh.

Pri prehodu na direktno setev se plevelna flora bistveno spremeni. Pleveli, s katerimi se je lahko boriti v konvencionalni obdelavi tal, lahko postanejo nenadoma problematični. Novi pleveli, ki prej niso bili problematični, se lahko razširijo in težko jih je uničiti. Lahko, da tudi ni na razpolago potrebnih herbicidov za zatiranje določenih novih plevelov itd. Toda pri tem je potrebno tudi upoštevati, da se po nekaj letih direktne setve semena plevelov na površini zgoraj izčrpajo, ker se tla ne premešajo vedno znova na novo. V postopku direktne setve se pri dobrem menedžmentu, in če se izognemo, da bi pleveli prišli do semenitve, sčasoma znatno zmanjša pritisk plevelov. Ob tem moramo tudi paziti, da se pleveli ne selijo od poljskih poti in robov jarkov in kanalov, kot je to pogosto npr. seme od trav. Pri velikih prekopih (kanalih) predstavlja to manjši problem. Upoštevati moramo tudi opombe, ki so navedene v koraku 1.

Lahko pa nastane popolnoma nova situacija v odnosu do škodljivcev. Škodljivci, ki v konvencionalnem postopku nikoli niso bili problematični, se lahko nenadoma pojavijo v direktni setvi. Drugi škodljivci, ki so delovali pri talni obdelavi, v direktni setvi izginejo. Listne uši npr. ne prenesejo odboja svetlobe, ki izhaja iz svetleče slame in imajo rajši gola tla (konvencionalna obdelava tal). Elasmopalpus lignocellus, talna gosenica, povzroči v glavnem precejšnjo škodo v konvencionalni obdelavi tal, kjer vlažnost tal hitreje izgine. Malo ali nobene škode pa ne povzroči na sosednji njivi z direktno setvijo, kjer ostaja in se dolgo časa zadržuje vlažnost v tleh z zastirko. Število drugih škodljivcev, kakor npr. resokrilec (trips), lahko v direktni setvi narašča. To je odvisno od mnogih vzrokov, kot so npr. specialno leto, pridelovalno območje, klimatski pogoji itd. Znanstveni rezultati kažejo, da pojav nekaterih škodljivcev narašča, število drugih pa v direktni setvi upada ali pa v obeh sistemih ni razlike. V glavnem ne moremo trditi, da v direktni setvi lahko pričakujemo večji napad škodljivcev, vendar kot smo že zapisali, lahko naraste to število pod posebnimi klimatskimi pogoji (Derpsch, et. al., 1988).

V direktni setvi lahko povzročijo problem nekatere bolezni. Ker rastlinski ostanki predhodnih kultur niso zakopani z obdelavo tal, lahko bolezni, kakor npr. trosi žitne stebelne rje (Puccinia sp.), med deževjem preskočijo od še ne popolnoma razkrojenih rastlinskih ostankov na mlade rastline naslednjega posevka v kalečem stadiju. Da bi se temu izognili, moramo vključiti razumni kolobar in ponovno setev iste poljščine lahko opravimo šele takrat, ko so ostanki te poljščine iz prejšnjih setev popolnoma razpadli. Obligatni paraziti, ki nimajo možnosti saprofitskega razvoja (npr. rja) odmrejo namreč, kakor hitro izgine njihova prehranjevalna podlaga (živo rastlinsko tkivo). Nekrotrofični, za rastline škodljivi organizmi (npr. glive rodu Fusarium), ki lahko živijo kot saprofiti pa prenehajo z razvojem, kadar jim drugi saprofiti razkrojijo prehranski substrat (rastlinske ostanke). V direktni setvi lahko narastejo tudi druge bolezni, npr. talne glive (Rosellina sp. in Sclerotinia sclerotiorum) v soji ali (Fusarium sp. in Helminthosporium sp.) v koruzi (Derpsch, et. al., 1988). Bolezni predstavljajo včasih večji problem v direktni setvi kot v konvencionalni obdelavi tal. To pa ne more biti opravičilo za sežiganje, prodajo ali zakopavanje rastlinskih ostankov. Zaradi tega moramo priti do uravnoteženega kolobarja, ki pravzaprav rešuje te probleme. So pa tudi primeri, kjer bolezni v direktni setvi pojenjajo. Tako so nožne bolezni žit (npr. črna žitna noga) pri postopku direktne setve manj pogoste kot v konvencionalni obdelavi tal. Večletne raziskave, ki so bile izvedene v Švici, so pokazale, da se kritiki direktne setve bojijo povečanega rizika mikotoksinov pri brezplužnem pridelovanju ozimnih žit po koruzi. Riziko pa lahko omejimo s sistemsko prilagojenim kolobarjem, z drobljenjem koruzne slame (ostankov) na drobno in z izborom manj občutljivih sort žit na glivične bolezni (Fusarium). Generalno ni bil ugotovljen povečan pritisk bolezni pri direktni setvi (Sturny, et. al., 2007).

Povzamemo lahko, da na enem delu površin lahko začnemo z direktno setvijo, potem ko zberemo izkušnje. Širitev direktne setve na večje površine se nato lahko zgodi hitreje ali počasneje, glede na pridobljene izkušnje in sposobnost reševanja (novih) problemov. Tako je vedno primerno, ne preusmeriti vsega naenkrat. Manjša posestva lahko začnejo prehod na eni tretjini površin, in če je možnost, je primerno koristiti usluge pri setvi, preden se nato sami odločimo kupiti sejalnico za direktno setev. Začetek direktne setve lahko olajšamo z izborom primerne predhodne poljščine. Najbolj varno je prehajanje v direktno setev z “listnato rastlino” (npr. oljna ogrščica), nato pa posejemo v postopku No-till ozimno pšenico. Tudi po nizko povaljani ozelenitvi funkcionira direktna setev v glavnem zelo enostavno in dobro.

 

9) Uporaba uravnoteženega rastlinskega kolobarja z zelenim gnojenjem
Črna praha (praha z golimi tlemi) je najslabše, kar lahko doleti tla. Posledica sta erozija in degradacija tal. Žive rastline in korenine morajo na naših tleh rasti trajno. To je pomemben korak pri prehodu z degradiranih tal pri konvencionalni obdelavi tal k novemu sistemu (npr. direktna setev), ki izboljšuje rodovitnost tal.
Potem ko so narejeni predhodni koraki, si moramo prizadevati vpeljati uravnoteženi kolobar poljščin, pregledan z vidika pridelka, izpodrivanja plevelov, količine rastlinskih ostankov, ki morajo ostati na površini tal, gospodarnosti in rizičnega menedžmenta, kot tudi s stališča organizacije dela in odpravljanja delovnih konic. Ko smo dosegli to stopnjo, lahko ponudimo v prodajo orodja za obdelavo tal.

V sistemu direktne setve je uporaba uravnoteženega kolobarja veliko pomembnejša kot pri tradicionalni obdelavi tal. Ta magični pojem (uravnoteženi kolobar) pomeni raznolikost. Kolikor večja je raznolikost rastlinskih vrst, toliko bolje funkcionira direktna setev. Tukaj mislimo na smiselno raznolikost, saj v kolobarju ne moremo pridelovati mnogih kultur, ker ekonomsko niso smiselne. Prizadevanje za povečanje raznovrstnosti (diverzifikacija) mora biti doseženo z ekonomičnostjo in ga lahko najbolje dosežemo z deležem vrste rastlin za zeleno gnojenje. Dosledna uporaba zelenega gnojenja je manjkajoči element v direktni setvi v mnogih delih sveta. Obstaja veliko predsodkov proti zelenemu gnojenju. Mnogi verjamejo še danes, da rastline moramo zaorati, čeprav je to popolnoma zastarel koncept.

Posamezne vrste zelenega gnojenja moramo združiti v pridelovalni sistem tako, da pridejo do izraza pozitivni učinki teh rastlin. Zeleno gnojenje v povezavi z direktno setvijo in kolobarjem zagotavlja trajnost poljedelske pridelave. Vendar kolobarji ne pomenijo kolobarjenja kultur kar “na vrat in nos” (Bieber 2000). Brez znanja o pozitivnih ali negativnih učinkih ene poljščine na drugo je vsak poskus, narediti načrt kolobarja zgolj teoretični model. Kolobarja si ne moremo izmisliti za zeleno mizo, ampak je ta rezultat večletnega raziskovanja in izkušenj poljedelske prakse. Eden večjih izzivov predstavlja vprašanje, ali uporabiti rastline za zeleno gnojenje iz kmetovega kolobarja ali narediti načrt za novi kolobar z izrabo vseh njegovih prednosti. Vsak vodja posestva mora najti okvir, kateremu lahko prilagodi določeno zeleno gnojenje, ki ima svoj določen namen. Največkrat ozelenitve posejemo zunaj rastnega časa glavnih poljščin, lahko jih združimo z glavnimi poljščinami ali vsejemo v obstoječe poljščine.

Uporaba kolobarja, zelenega gnojenja in trajne direktne setve je osnova za rast pridelovalnega sistema brez obdelave posebej v Braziliji in Paragvaju in nima primere. Samo tisti, ki razumejo pomen te prakse, dosegajo najvišje možne prednosti sistema. V nekaterih predelih sveta kmetje vztrajajo pri tem, da ne izvajajo nobene obdelave tal. To so razumeli kmetje v Južni Ameriki in zanje sta najpomembnejša v direktni setvi proizvodnja in priprava dobrega pokrova zastirke. Zeleno gnojenje ne stane nič, ker če je pravilno posajeno, se samo poplača. Če prakticiramo direktno setev v monokulturi, ali če izvajamo takoimenovano dvojno žetev (“double cropping system”), v kateri pridelujemo dve poljščini na leto, če so na istem polju vsako leto iste poljščine, potem je direktna setev nepopoln in nerazumen sistem, v katerem naraščajo bolezni, škodljivci in pleveli in dobiček upada. Naraščajoče bolezni, škodljivci in pleveli bodo kmete, ki se ukvarjajo z direktno setvijo, prej ali slej prisilili k odvračanju monokulture in k uporabi ustreznega kolobarja. Na tem področju je neobhodno potrebno, določeno praktično naravnano raziskovanje, da razvijemo delujoč sistem direktne setve. Tako kmetje z zadovoljstvom spoznajo vse prednosti tega sistema, zmanjšajo pritisk plevelov in škodljivcev ter povečajo gospodarnost (ekonomičnost).

Naprednejši poljedelci v Južni Ameriki vključujejo v direktno setev dobro kmetijsko prakso, zeleno gnojenje in rastlinski kolobar, neodvisno od cene pridelka. Kakor hitro kmetje prepoznajo prednosti te izkušnje, se ji ne odrečejo več. Sorrensen in Montoya (1984), kot tudi drugi avtorji, so pokazali, da nastanejo pri dosledni uporabi kolobarja s primernimi vrstami zelenega gnojenja v sistemu direktne setve visoke ekonomske prednosti. Medtem ko so še mnogi mnenja, da povzroča uporaba zelenega gnojenja samo dodatne stroške, brez ekonomskih koristi, so to korist opazili in spoznali mnogi kmetje v Braziliji in Paragvaju, kjer se jim je z njeno uporabo bistveno izboljšal ekonomski položaj. Samo v južnih predelih Brazilije posejejo zeleno gnojenje na več kot štirih milijonih hektarjev.

Poskusi z direktno setvijo, ki so jih izvedli v Braziliji, so pokazali, da lahko dosežemo znatno višje pridelke glavnega posevka po vključitvi nekaterih vrst zelenega gnojenja. V povprečju dveh let so bili doseženi najvišji pridelki soje (2670 kg/ha) po črnem ovsu (Avena strigosa Schreb) kot zelenem gnojenju. Ta pridelek je bil večji za 770 kg/ha, kot je bilo povprečje vseh drugih preizkušenih vrst (vrste predkultur zelenega gnojenja). Poskus kaže tudi, da je pridelek soje po črnem ovsu 63 % večji kot pridelek soje po pšenici (Derpsch, et. al.,1988). Najvišji pridelek po črnem ovsu je prinesel tudi stročji fižol. Koruza je prinesla brez N-gnojenja najvišje pridelke po lupini (Lupinus albus L) (6410 kg/ha) in po kocinasti grašici (Vicia villosa Roth) (6320 kg/ha), značilno več kot 4100 kg/ha po pšenici, ovsu in rži. Tudi po oljni repici (Raphanus sativus ver. oleiferus) je bil dosežen visok pridelek koruze s 5800 kg/ha brez N-gnojenja. To pojasnjujejo s pojavom, da ima oljna repica sposobnost izprani dušik skozi globoke, vertikalno orientirane glavne korenine ponovno spraviti na površje (Derpsch, et. al., 1988). Tudi s črnim ovsom kot zelenim gnojenjem pred sojo (samo ena žetev v enem letu), dosežemo višjo ekonomsko pokritost, v primerjavi s pridelavo soje in pšenice (dve žetvi v enem letu).

Da lahko širimo uporabo zelenega gnojenja je potrebno dobro znanje o pridelkih suhe in zelene mase in o ekonomiki. Natančno moramo vedeti, kako in kje lahko vključimo zeleno gnojenje v rastlinski kolobar in kakšne učinke ima na glavne posevke. V Južni Ameriki pokriva to vrzel več publikacij: Sorrensen in Montoya, 1984; Derpsch, et al., 1988; Monegat, 1991; Derpsch in Calegari, 1992; Calegari, et al., 1992, Vallejos, et al., 2001. Tudi v ZDA v zadnjih letih izhajajo različne publikacije o zelenem gnojenju, kot npr. Cover crops for clean water, W.L. Hargrove, Ed.1991; Managing cover Crops Profitably, SAN – SARE, 1998: www.sare.org . V Nemčiji najdemo številne objave, v katerih so opisane prednosti zelenega gnojenja: Roemer et al., 1953; Probst in Probst, 1982; Kahnt, 1983; Renius in Lütke Entrup, 1985. Sedanje informacije o zelenem gnojenju najdemo v vedno večji meri na internetu (glej www.rolf-derpsch.com).

Če pogledamo izkušnje v Južni Ameriki, potem seveda ne moremo kar oditi tja in “kopirati”, kaj se tam dela. Kmetovanje je vedno krajevno specifično, toda osnove uporabe zelenega gnojenja v rastlinskem kolobarju so povsod enake. Izkušnje s tehnologijami, narejenimi v Južni Ameriki, so zato zanimive za kmete, ki uvajajo direktno setev, saj igrajo ključno vlogo v izboljšanju in izpopolnjevanju direktne setve. Potrebno se je zavedati tudi tega, da se mnoge vrste zelenega gnojenja lahko ustvarijo pod zelo različnimi klimatskimi in talnimi pogoji. Večina rastlin zelenega gnojenja zmerne klime, ki se prideluje v Južni Ameriki, izhaja iz Evrope. Mnogo vrst se je tudi dobro prilagodilo klimatskim pogojem v ZDA in Kanadi. Zaradi tega nam mora biti jasno, da neglede nato, kje kmetijstvo opravljamo, vedno uporabimo določene vrste zelenega gnojenja, ki ustrezajo lastnim potrebam (USDA-ARS, 2002).

Povsem jasno nam mora biti, da zeleno gnojenje tlom odvzame vodo, kar ocenjujejo kmetje za pomanjkljivost v sušni klimi. Ustrezno načrtovanje in vodenje ozelenitev lahko vseeno prispeva k izogibanju vodnih izgub. Pogosto se lahko vlažnost v tleh bolj zadržuje tudi z zelenim gnojenjem v direktni setvi, ker s talno pokritostjo nastane manjše izhlapevanje. Kot zeleno gnojenje lahko uporabljamo različne vrste, kot so trave, stročnice, celo sončnice in navadno ogrščico. Rumena (neprezimna) gorjušica, ki je v Nemčiji zelo razširjena, odmre, potem ko temperature padejo pod ledišče, tako da za uničenje niso potrebni herbicidi. Vendar je pomanjkljivost v tem, da morajo tla potem dolgo časa shajati brez rastlin in korenin. Kliewer et al., 2000, so dokazali, da delež herbicidov in tudi stroškov postopka lahko zmanjšamo z uporabo zelenega gnojenja v direktni setvi. Moramo pa tudi vedeti, da potem odmrejo korenine zelenega gnojenja in pustijo za seboj navpične kanale, ki pripravijo pot naslednji glavni kulturi, da lažje prodre globlje v talne sloje. Tako poročajo Römer et al., 1953, da poljščine, ki sledijo lupini kot zelenemu gnojenju, svoje korenine lahko razvijejo 25 do 80 cm globlje, kot tiste sajene v zemljišče brez lupine. Rastline za zeleno gnojenje imajo velik pomen za zmanjšanje oziroma odpravo zbitosti tal.

Gospodarjenje z zelenim gnojenjem je v osnovi drugačno kot v konvencionalni obdelavi tal. Tukaj se zeleno gnojenje ne pomeša s tlemi, ampak ga pustimo ležati na površini. V direktni setvi se pri tem uporabijo rezalni valji (angl. Roller crimper), da prekinejo razvoj rastlin za zeleno gnojenje in s pritiskom njihovih ostankov k tlom ustvarijo zastirko. Ta orodja niso zelo draga in jih lahko izdelamo v krajevnih delavnicah ali na lastnem posestvu. Rezalne valje lahko vlečejo traktorji srednjih velikosti in s tem prispevajo k zmanjšanju količin herbicidov v tem sistemu. Slike in dimenzije takšnega rezalnega valja lahko vidite na internetu pod www.rolf-derpsch.com Rezalni valj se je razvil v mnogih državah Južne Amerike kot nepogrešljivo orodje za zeleno gnojenje. Če orodja ni na razpolago, lahko alternativno uporabimo staro krožno brano, na katero potem prečno privarimo železne letve v vozni smeri. Uporaba drobilcev za zeleno gnojenje ni primerna, ker se rastlinski ostanki z drobljenjem hitro razkrajajo. Razen tega so mnogi udarni rezalniki grajeni tako, da razrezani material ne porazdelijo enakomerno, ampak ga odlagajo v redi.

 

10) Spremljava razvoja in novosti
Usvojitev direktne setve je stalen učni proces in tudi potem, ko je sistem že več let v praksi, se da naučiti vedno nekaj novega. Tehnologija direktne setve je tako nova, da morajo to spoznati celo “stari mački” z 20-in 30-letnimi izkušnjami, saj se lahko naučijo nekaj tudi od drugih, ker so se nekateri aspekti sistema izboljšali. Danes, po več kot 40 letih raziskovanja in praktičnih izkušenj z direktno setvijo, nihče ne more trditi, da ve vse o sistemu. Najboljši svetovalec za posredovanje sistema direktne setve je neposredni kmet, ker gospodari pod podobnimi pogoji kot mi. Ne sme nas biti strah in ne smemo biti preponosni postavljati vprašanja, da od nekoga izvemo kako on dela, da bi tako sistem lahko uspešno vpeljali na svojem posestvu. Pri tem kolegu ni potrebno poročati le o svojih uspehih, ampak naj bo pripravljen povedati, na katere probleme je sam naletel pri prehodu, saj se človek več nauči iz problemskih situacij kot iz uspešnih zgodb, kjer vse teče gladko.

Tudi danes, ko po vsem svetu obdelujemo v direktni setvi ca. 117 milijonov ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha) brez obdelave tal, lahko trdimo, da so za hitrejšo širitev sistema največja ovira prav manjkajoča znanja. Kljub dejstvu, da se “know how” razvija (Derpsch, 2000), ta “know how” ne doseže kmetov. Včasih nastane problem zaradi tega, ker znanje v glavnem obstaja, niso pa prisotna krajevno specifična znanja. V Nemčiji in povsod po svetu v raziskavah na poskusnih poljih ustvarjajo dragocene informacije o direktni setvi. Toda stvari ne premaknemo, če ne gremo na kmetovo polje, tako znanstveniki kot svetovalci, da bi izvajali poskuse in spremljali tehnološki razvoj. To delo mora potekati v sistematični povezavi s kmeti. V mnogih deželah, tudi v Nemčiji, primanjkuje specialno svetovanje na tem področju. Problem je tudi v tem, da svetovalci na tem področju premalo ali popolnoma ničesar ne vedo o direktni setvi in posledično niso v položaju, da bi kmetom posredovali primerno znanje.

Drugi problem je seveda ta, da so vse prepogosto objavljeni znanstveni rezultati v znanstvenih časopisih, vendar ne v (praktičnem) jeziku, ki bi bil razumljiv kmetom in svetovalcem. Čeprav so izvajali v Nemčiji dolgoletne poskuse z direktno setvijo že v 60-tih letih z dobrim uspehom in pozitivnimi rezultati (Kahnt in Hohenheim, Bäumer in Göttingen, pozneje Tebrügge in sod. v Giessenu), je bilo storjenega premalo, da bi prenesli znanstvene rezultate v svetovalne materiale. Z gotovostjo lahko trdimo, da je danes v Nemčiji samo nekaj strokovnjakov in malo svetovalcev z utemeljenim znanjem o direktni setvi. Tako ni čudno, da se mnogi kmetje ne upajo spoprijeti s to tehnologijo.

Problematičen je tudi sistem nagrajevanja raziskovalnih ustanov. Znanstveniki so na splošno plačani po svojih dosežkih in sicer po številu in kakovosti svojih objav. Sistem nagrajevanja se redko (ali nikoli) ne opravlja, tako da bi kmetje plačevali uporabo inovacij v praksi. Čeprav se je v ZDA že leta 1940 ustvarilo znanje o erozijskem procesu (kot je to uspelo Noval Research Laboratory skupaj z USDA Soil Conservation Service, ki je fotografiral prve slike udarjanja dežne kapljice na gola tla), je presenetljivo to, da tudi danes tega procesa ne razumejo dovolj mnogi znanstveniki, svetovalci in kmetje v ZDA in po vsem svetu. Mnogi verjamejo, da morajo rahljati tla z intenzivno obdelavo, da bi povečali infiltracijo. To je v osnovi napačno. Stopnja pokritosti tal z rastlinskimi ostanki je odločilna za vodno infiltracijo in proces erozije! To kaže, da znanja niso vredna nič, če so samo na papirju in ne v glavah ljudi.

Naslednji problem tiči v tem, da v zadnjem času pogosto naletimo na literaturo z zastarelimi informacijami o domnevnih prednostih tradicionalne obdelave tal, ki so, kakor se je pokazalo, zelo pogosto napačne. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da danes po vsem svetu uspešno obdelujemo ca. 117 milijonov ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha) polj po načinu direktne setve, brez vsakršne obdelave tal. Stopnja rasti sistema znaša v zadnjih letih 5 -10 milijonov ha/leto.
Pomemben korak, ki ga moramo še narediti je ta, da vnesemo zbrano znanje in izkušnje v kurikulum kmetijskih univerz, visokih strokovnih šol in kmetijskih šol. Posebej bi se o novostih morali podučiti učitelji in profesorji, razviti bi morali nove učne materiale za študij. Na univerzah v Braziliji ponujajo danes tečaje o direktni setvi, tudi za pridobitev MSc naziva (Landers et al., 2001). Brazilija ponuja tudi podiplomske tečaje direktne setve na internetu (www.abeas.com.br). Vendar se tudi v Nemčiji nekaj premika. Kmetijske šole na Saškem bodo imele v kratkem direktno setev v učnem programu in vsi učenci bodo vsaj obiskovali posestva z direktno setvijo. Več o tem lahko najdemo na spletni strani:
http://www.infofarm.de/sn/BetriebSander/. Naprej svetujemo spletno stran Swiss No-till in posebno stran z direktno setvijo ABC v nemškem jeziku http://www.no-till.ch/, kjer najdemo objave “Tipps zu Direktsaat von Praktiker für Praktiker” s kazalom gesel.

Prednosti stalnega in nepretrganega načina direktne setve
Medtem ko v Južni Ameriki več kot 70 % kmetov izvaja stalno direktno setev, jo izvaja v ZDA v praksi samo 10 % – 12 % kmetov. V stanju rotirajoče obdelave tal se tla nahajajo v fazi stalnega preurejanja, tako da kmetje nikoli ne bodo izkusili prednosti sistema direktne setve. Raziskave po vsem svetu dokazujejo prednosti trajne, neprekinjene direktne setve, kar je potrjeno tudi v praksi.

 

 

Razvoj trajnega sistema direktne setve
Vir: Sá, 2004. Univerza Ponta Grossa, Parana, Brazilija.

Začetna faza	Prehodna faza	Faza utrditve	Faza vzdrževanja
Izgradnja talnih agregatov	Povečanje zgoščenosti tal	Povečana vsebnost žetvenih ostankov	velika akumulacija žetvenih ostankov
Malo organske snovi v tleh (malo C)	Naraščanje vsebnosti žetvenih ostankov	visoka vsebnost C	Zelo visoka vrednost C
Malo žetvenih ostankov	Naraščanje organske snovi	> kationska izmenjalna kapaciteta tal	neprekinjen tok N in C
Biogenska obnova tal (mikrorganizmi, deževniki…)	Dostopnost P začne naraščati v zgornjem sloju tal	> poljska kapaciteta H2O	izboljšane vodne razmere v tleh
Potrebno povečano gnojenje z N	Imobilizacija N >/-mineralizacije	Imob. N < min; > Obtok hranil	> Obtok hranil in manj potrebnega N in P gnojenja
0 – 5 let	5 – 10 let	10 – 20 let	> 20 let

 

 

Leta uporabe trajnega sistema direktne setve (No-tillage)
(pri ohranjanju vseh žetvenih ostankov in neprekinjeni direktni setvi)

Slika 2: Razvoj trajnega sistema direktne setve po Sá (2004)

V začetni fazi (obdobje 0 – 5 let) gradimo na novo talne agregate. Ne pričakujemo merljivega povečanja organske snovi. Prisotne so še nizke količine žetvenih ostankov in v sistem moramo dovajati N. Prihaja do obnove mikrobiološke biomase.

V prehodni fazi (5 – 10 let) ugotovimo povečanje zgoščenosti tal. V zgornji površini tal postopoma narašča količina žetvenih ostankov, organske snovi in vsebnost fosforja.

V fazi utrditve (10 – 20 let) izmerimo povečane količine rastlinskih ostankov in višje vrednosti organske snovi. Kationska izmenjevalna kapaciteta in vodna zadrževalna kapaciteta tal naraščata. Ugotovljen je tudi povečan obtok hranil.

Šele v fazi vzdrževanja (> 20 let) ugotovimo idealno stanje, v katerem pridejo do učinka vse prednosti direktne setve za tla in uresničitev varčevanja gnojil (posebno N in P).

Vsaka obdelava tal v fazah 2 – 4 pomeni nazadovanje v začetno fazo. Kmetje, ki svoja polja sem in tja občasno obdelujejo, ne bodo nikoli prišli do tega, da bi spoznali vse prednosti sistema direktne setve.

Kmetje, ki prakticirajo direktno setev, a ne puščajo vse mase žetvenih ostankov na polju, tako da slamo zažgejo, prodajo ali porabijo za krmo, verjetno nikoli ne bodo zapustili začetne faze. Pri dobrem gospodarjenju in puščanju zadostnih količin rastlinskih ostankov je morda mogoče doseči začetek prehodne faze.

Ugotovljeno je, da kmetje, ki za setev uporabljajo sejalnice z noži (ki jih uporabljajo predvsem v Avstraliji in Kanadi), tudi če na njivi pustijo vse rastlinske ostanke, dosežejo samo prehodno fazo. Kmetje, ki pridelujejo velike količine rastlinskih ostankov in biomase, lahko v začetku dosežejo le fazo utrditve.

Če vključimo ustrezen kolobar in kdaj pa kdaj zeleno gnojenje, pripomoremo k hitrejšemu prehodu v vzdrževalno fazo.

Mnenje avtorja te objave je, da je mogoče doseči vzdrževalno fazo s puščanjem vseh rastlinskih ostankov na površini tal in z uporabo kolobarja in zelenega gnojenja, samo z uporabo diskastih sejalnic, s čimer lahko dosežemo vse prednosti sistema direktne setve.

 

Pogoji za uspešno uporabo direktne setve
(Derpsch, 2006)

1. Uporabiti moramo neoporečno sejalno tehniko z napravami, ki pri svojem delovanju lahko odstranijo debeli sloj zastirke. Seme mora biti dovolj pokrito s prstjo in ustvariti moramo dober kontakt seme – tla.

2. Prehod z intenzivne obdelave tal na direktno setev je potekal v Južni Ameriki brez vmesnih stopenj. Prehod je priporočljiv preko zastirke pri močni degradaciji tal z nizko vsebnostjo humusa in strukturno nestabilnostjo pri preveč razrahljanih ali zbitih tleh.

3. Ustvariti moramo zadosten sloj zastirke iz žetvenih ostankov ali iz zelenega gnojenja, saj glavne prednosti direktne setve temeljijo na stalni pokritosti tal z rastlinskimi ostanki.

4. Plevelne kontrole se je potrebno lotiti sistemsko, posebej moramo paziti na spremembe plevelne flore. Vse plevele moramo prepoznati z imeni, poznati pa moramo tudi ustrezne herbicide za zatiranje.

5. Gnojenje z dušikom moramo prilagoditi spremenjeni dinamiki hranil (povečana doza v začetni fazi).

6. Izvesti moramo sistematični in neprekinjeni monitoring (kontrolo in spremljanje) na napade škodljivcev in bolezni kot tudi na spremenjene plevelne flore.

7. Vključiti moramo uravnoteženi kolobar z zelenim gnojenjem. Zaželeno je povečevanje raznovrstnosti. Izogibati se moramo enostranskemu žitnemu kolobarju. V monokulturi je direktna setev prej ali slej obsojena na neuspeh.

8. Kmet naj bo skromen in naj ne zavrže znanja ter izkušenj drugega kmeta. Zaželena je intenzivna stalna izmenjava izkušenj z enako mislečimi prijatelji in eksperti iz znanosti, industrije in prakse. Priporočljiv je obisk strokovnih dnevov doma in v tujini. Za širitev sistema direktne setve se je pokazala kot najboljša metoda “Farmer to Farmer” (neposredni prenos sistema od kmeta do kmeta).

9. Razviti moramo ustvarjalnost in sistem neprestano izboljševati. Biti moramo pozorni na krajevne specifične razlike v neposrednem prenosu.

10. Nastalih problemov se moramo lotiti pozitivno in poiskati moramo primerne rešitve zanje. Ko se pojavi prvi problem, ne smemo takoj vreči puške v koruzo. V direktni setvi moramo sprejeti drugačno estetiko. Všeč nam mora postati pogled na njivo pokrito z rastlinskimi ostanki. Kdor vzdrži prvih pet let, je na konju.

 

Sklepne opombe
Usvojitev direktne setve predstavlja trajen učni proces. Najboljši svetovalec za posredovanje sistema direktne setve je uspešen kmet, ki gospodari v podobnih pogojih.

Direktna setev je holističen pridelovalni sistem. To ne pomeni menjavanja obdelave in obenem (vse drugo) delati, kot smo navajeni.

Če prehajamo iz enega sistema v drugega, potem moramo hkrati spremeniti vse komponente sistema, kar predstavlja velik izziv za vse, ki razmišljajo o takem prehodu. Vendar bi bilo iz tega napačno zaključiti, da je direktna setev zapleten sistem. Nasprotno, direktna setev je za kmete dokaj enostaven sistem. V mnogih razvitih deželah jo izvajajo kmetje z nizko šolsko izobrazbo, celo tisoči nepismenih. Direktna setev je zapletena samo za tiste kmete, svetovalce ali znanstvenike, ki ne mislijo sistematično. Upoštevati moramo, da morajo kmetje vedno razmišljati, kako preživeti v sistemu.

Kmetom, ki so voljni in pripravljeni reševati probleme v direktni setvi, je ob prehodu v direktno setev zagotovljen uspeh. Tisti, katerim manjka volja ali sposobnost za reševanje nastalih problemov, in ki pri prvem problemu vržejo puško v koruzo z argumentom “to ne gre”, so obsojeni na neuspeh. Razmišljanje “to ne gre” moramo izgnati iz naših glav, če hočemo doseči uspeh. Direktna setev je na vsakem posestvu drugačna. Ne smemo pričakovati, da bomo dobili recept, kako moramo izvajati direktno setev na lastnem posestvu. Ta sistem zahteva od kmeta, da sam z lastno ustvarjalnostjo prilagodi ta sistem za svoje lastne potrebe. Potrebno je postopno neprekinjeno izpopolnjevanje sistema.

Prilagoditev oziroma razvoj direktne setve zahteva poznavanje biološkega kroga škodljivcev in znanja o tem, kako se ti razvijajo. Potrebno je slediti intenzivnemu monitoringu pojavov škodljivcev in bolezni. Upoštevamo mejno vrednost napada.

Kmetje, ki menjavajo obdelavo tal, nikoli ne bodo prišli do zadovoljstva, ob spoznanjih vseh prednosti sistema direktne setve. Samo pri uporabi trajne in neprekinjene direktne setve bodo prišle do izraza vse prednosti sistema.

V tem času prakticirajo direktno setev na ca. 117 milijonih ha (po podatkih mednarodne organizacije “FAO” iz leta 2015 na 157 milijonov ha). Visoka ekonomičnost direktne setve in manj dela kot v konvencionalnem sistemu sta poleg varstva okolja najpomembnejša razloga, zakaj je prešlo na direktno setev sto tisoče kmetov. V Nemčiji so pri uporabi direktne setve v primerjavi s konvencionalno obdelavo tal izračunali prihranek 153 €/ha (Tebrügge & Böhrnsen, 1997). V primerjavi z direktno setvijo so pri konvencionalni obdelavi tal potrebni višji zneski za ukrepe obdelave tal zaradi občutno višjih investicij v strojno opremo (faktor 2), višjih stroškov za vzdrževanje (faktor 4), za fosilna goriva (faktor 6,5), kot tudi večja poraba delovnega časa (faktor 5) ob zmanjšani površinski učinkovitosti v razpoložljivem natrpanem delovnem času (faktor 4) (Tebrügge & Böhrnsen, 1997).

 

Z direktno setvijo dosežemo v glavnem enako visoko ali višjo pridelavo kot z obdelavo tal. Če do te ugotovitve v poskusih ali v praksi ni prišlo, obstajajo za to naslednji razlogi:
a) pomanjkljivo znanje o tem, kako se izvaja direktna setev, neupoštevanje korakov za uspešen prenos direktne setve;
b) napačen sistemski pristop, če opustimo le obdelavo in vse drugo delamo kakor prej;
c) direktno setev izvajamo na gola tla ali pri zmanjšanem zgornjem sloju zastirke;
d) manjkajoča izkušnja voznika traktorja pri setvi (napačna ali pomanjkljiva nastavitev sejalnice, setvena brazda, reža ostane odprta, itd.);
e) uporaba neprimerne sejalnice za direktno setev (pomanjkljiva sejalnica in odlaganje semena, pomanjkljiva škrbasta kalitev in vznik, itd.);
f) pomanjkljivo zatiranje plevelov (napačen ali pomanjkljiv izbor primernih herbicidov, napačna ali pomanjkljiva škropilna tehnika, itd.) in
g) nezadostno povečanje N-gnojenja v prvih letih prenosa.

Inovatorji na področju direktne setve morajo vedno misliti na to, da “ni ničesar, kar bi bilo težje načrtovati in kjer bi bil uspeh bolj vprašljiv, kot je vzpostavitev novega reda stvari. Kadarkoli imajo sovražniki priložnost napasti inovatorja, se lotijo tega z največjo zagrizenostjo, medtem ko ga ostali branijo brez pravega prepričanja, tako da sta inovator in njegova skupina ranljiva” (Rogers, 1983). Pionirji direktne setve po vsem svetu lahko prisežejo na resničnost te trditve.

Če novo tehnologijo kmetje sprejmejo, se je potrebno zavzemati, da izpolnijo različne pogoje za uspešno usvojitev. Usvojitev inovacij se lahko zgodi samo, če je kmet pripravljen sprejeti novo tehnologijo in če razpolaga s potrebnim znanjem za prevzem (Rogers, 1983). Do direktne setve ne moremo priti tudi v ugodnih pogojih, če ne razpolagamo s potrebnimi stroji in herbicidi.

V Nemčiji je veljalo pravilo “čiste plužne brazde”. Kmetu, ki je bil vzgojen za red in čistočo na polju, deluje pogled na polje po direktni setvi nečisto in moteče. Zato je potrebna prevzgoja kmeta. Gola tla in nepokrito polje brez slame moramo opustiti. Kmetje, znanstveniki, svetovalci in tudi politiki se morajo prešolati (prekvalificirati) in sprejeti novo estetiko (z zastirko). To je pomembna naloga kmetijskih šol, univerz in državne svetovalne službe.

Raziskave, ki jih izvajajo že od leta 1994, so dale naslednje zaključke (Sturny, et al., 2007): sistem neprekinjene (nepretrgane) direktne setve predstavlja alternativo navadnemu plužnemu sistemu. V agronomski aplikaciji je praktično dozorelo spoznanje, da je potrebno doseči biološko aktivna, strukturno stabilna in s tem nosilna tla, zmanjšanje erozijskega rizika in števila prehodov, znižanje porabe goriva in pokazati na ugodno eko bilanco. Po prehodnem času žanjemo višje pridelke poljščin zaradi večje količine konzervirane talne vode, sprotnega sproščanja hranil ter boljše N-učinkovitosti.

No-till je enostaven postopek in ga lahko razvije kmet sam. Čeprav znanstveniki v Nemčiji in drugod intenzivno raziskujejo direktno setev, so predvsem kmetje tisti, ki so postopke prilagodili in razvili naprej. Veliko razširitev direktne setve v Severni in Južni Ameriki so pospešili predvsem kmetje sami. Tudi za postopek razširitve direktne setve v Nemčiji morajo prevzeti pobudo kmetje, saj od drugod te pobude ne moremo pričakovati.

Seznam virov
Bieber, R, 2000. In: Greater Profits with Rotation System. South Dakota farmer makes conservation pay. By Steve Werblow, CTIC Partners, October 2000, Vol. 18 No.5

Calegari, A., Mondardo, Bulisani, E.A., Wildner, L.do P., Costa, M.B.B., Alcantara, P.B., Miyasaka, S. e Amado, T.J.C. 1992. Adubação verde no sul do Brasil, AS-PTA, Rio de Janeiro, 346 pp.

Crovetto, C., 1996. Stubble over de soil. The vital role of plant residue in soil management to improve soil quality. American Society of Agonomy, 238 pp.

Derpsch, R. und Calegari, A., 1992. Plantas para adubação verde de inverno. IAPAR, Londrina, Brasil, Circular Nº 73, 78 pp.

Derpsch, R., Roth, C.H., Sidiras, N. und Köpke, U., 1998. Erosionbekämpfung in Paraná, Brasilien: Mulchsysteme, Direktsaat und konservierende Bodenbearbeitung. GTZ, Eschborn, Schriftenreihe der GTZ Nr. 205, 270 pp.

Derpsch, R., 2002: Making Consrvation Tillage Conventional: Building a Future on 25 Years of Research, Research and Extension Perspective. In: E. van santen (ed.)Proceedings of the 25 th Annual Southern Conservation Tillage Conference for Sustainable Agiculture, Auburn, Al. 24 to 26 June, 2002. Special Report Nº 1. Alabama Agric. Expt. Stn. And Auburn University, AL 36849. USA
Derpsch, R., 2004. Critical steps to no-till adoption. Proceedings of the Conference on Conservation Agriculture / No-till, November 18 – 23, 2004, Dnipropetrovsk, Ukraine (in Russian) p9 – 24.

Derpsch, R., 2006. Das System Direktsaat, Auswirkunge, Möglichkeiten, Grenzen und Verbreitung sowie sinnvolle Umstellung – die Bedeutung der Fruchfolge und Gründüngung. Vortrag zu den Oberwinkler Direktsaatseminare. Organisiert von Landwirtschaftsbetrieb A. Müller und GKB, 5. 09.06, Oberwinkel, Sachsen.

Derpsch, R. und Friedrich, T., 2010. Sustaiable Crop Production Intensification, the Adoption of Coservation Agiculture Worldwide. Proceedings, ISCO Conference to be held in November 2010 in Santiago, Chile (in preparation).Duiker, S.W., and Myers, J.C., 2005. Speps Towards Successful Transition to No-Till. Pennstate Univrsity, College of Agricultural Sciences, Agricultural Research and Cooperative Extension, 28 p. Die Veröffentlichung steht auch im Internet zur Verfügung unter http://pubs.cas.psu.edu/FreePubs/pdfs/uc192.pdf Nachgesehen im Juni 2007

Hargrove, W. L., 1991. Ed. Cover Crops for Clean Water. Proceedings of an international conference. West Tennesee Experiment Station, April 9 – 11, 1991, Published by the Soil and Water Conservation Society, 198 pp.

Kahnt, G., 1983. Gründüngung, DLG-Verlags-GmbH, Ftrankfurt / Main, 146 pp

Kliewer, I., Casaccia, J., Vallejos, J., Derpsch, R., 2000. Cost and herbicide reduction in the no-tillage system by using green manure cover crops in Paraguay. Proceedings CD 15-th ISTRO Conference, Fort Worth, Texas, USA, July 2 – 7 , 2000

Köller, K., 2001. Erfolgreicher Ackerbau ohne Pflug. Zweite, neu überarb. Auflage, DLG-Verl., Frankfurt am Main, 176 S

Landers, J., 2001. Zero tillage development in Brasil. The story of a successful NGO activity. FAO, Rome, Agricultural. Services Bulletin Nº 147, 57 pp.

Linke, Ch., 1998: Direktsaat – eine Bestadsaufnahme unter besonderer Berücksichtigung technischer, agronomischer und ökonomischer Aspekte. Dissertation, Institut für Agrartechnik in den Tropen und Subtropen, Univ. Hehenheim, 482 pp.

Monegat, C., 1991. Plantes de cobertura do solo. Cacteristicas e manejo em pequenas propriedades. Chapecó (SC), Brasil. Ed. do Autor, 336 pp.iyzava, M., Pavan, M.A.& FRanchini, J.C., 2002. Evaluation of Plant Residues on the Mobility of Surface Applied Lime. Brasilian arch. Technol. Sept. 2002. vol 45, Nº 3, p 251 – 256.

Phillips, S.H., & Young, H.M., 1973. No-tillage Farming. Reiman Associates, Milwaukee, Wisconsin, 224 pp.

Probst, G., & Probst, M., 1982. Praktische Gründüngung für Landwirtschaft, Gartenbau, Sonderkulturen, Medizin für den Boden. Edition Siebeneicher, Volkswirtschafltlicher Verlag, München, 122 pp.

Revista Plantio Direto, 1999. É precizo descompactar o solo? Revista Plantio Direto – Janeiro / Favereiro de 1999, p 16 – 19.

Renius, W., & Lütke Entrup, 1985. Zwischenfruchbau zur Futtergewinnung und Gründüngung. DLG-Verlag, Frankfurt / Main, 206 pp.

Rogers, E.M., 1983. Diffusion of Innovations. The Free Prees, NY, 453 pp.

Roemer, T., Scheibe, A., Schmidt, J., und Woermann, E., 1953. Handbuch der Landwirtschaft, Band 2, Pflanzenbaulehre. P.Parey, 1953, 775 pp
Sá, J.C.M., 1983. Manejo da fertilidade do solo no plantio direto. In. Fundacção ABC, Castro, Paraná, 96p pp.

Sá, J.C.M., 2004. Adubacção Fosfatada no Sistema de Plantio Direto. In: Fósforo na Agricultura Brasileira. (eds.) T. Yamada & Abdalla, S.R.S., Sao Pedro-SP, Associaçao Brasileira para a Pesquisa da Potassa e Fosfato, Piracicaba, SP, p 201- 222, 2004. 726 p.

SAN – SARE, 1998. Managing Cover Crops Profitably, SAN Handbook Series Book 3, Sustainable Agriculture Network, National Agricultural Library, Beltswille, MD 20705- 2351, 212 pp, www.sare.org

Saturnino, H.M., (Ed), 2002. The Invironment and Zero Tillage. APDC, Associaçaão de Plantio Direto no Cerrado. 144 pp.

Sorrenson, W.J., & Montoya, L., 1984. Economic implications of soil erosion and soil conservation practices in Paraná, Brazil. IAPAR, Londrina, GTZ, Eschborn (Unpubl), 233 pp.

Sturny W.G., Chervet A., Maurer-Troxler C., Ramseier L., Muller M., Schafflützel R., Richner W., Streit B., Weisskopf P. & Zihlmann U., 2007. Direktsaat und Pflug im Systemvergleich- eine Syntese. Agrarforschung 14 (08), 350-357.

Tebrügge, F., & Böhrnsen, A., 1997. Survey with no-tillage crop production in the West-European countries, p. 55-153. In: Tebrügge, F., and Böhrnsen, A., (eds.), Experience with the applicability of no-tillage crop production in the West-European countries. Proceedings EC-Workshop 4, Boigneville, p. 192. Wiss. Fachverlag Dr. Fleck, Giessen.

USDA-ARS, 2002. Sustainable Agricultural Systems Laboratory. Cover Crops in Agriculture – An Old New Concept. www.barc.usda.gov/anri/sasl/covercrops.html

Vallejos, F., Kliewer, I., Florentin, M.A., Casaccia, J., Calegari, Derpsch, R., 2001. Abonos verdes y rotación de cultivus en siembra directa. Sistemas de produccióntractorizados. Proy. Cons. Suelos MAG – GTZ, DEAG. San Lorenco, Paraguay 92 pp.

A. Kassam1, T. Friedrich2, R. Derpsch3 and J. Kienzle, 2015.
Overview of the Worldwide Spread of Conservation Agriculture

Danksagen (Zahvala): An Frau Dr. Katharina Weiss, Landratsamt Tübingen und an Direktsaat-Pionirlandwirt Dipl. Ing. Agr. Alfons Bunk aus Rottenburg für Revision und die wertvollen Hinweise, die zu einer Verbesserung des Manuskripts führten.

 

Prevedel: Milan Rebernik
Jezikovna lektura: Cilka Jakelj, prof.
Strokovna lektura: dr. Rok Mihelič in dr. Mario Lešnik

Ljutomer: 28.03.2016