Čebelarstvo ima izjemno dolgo zgodovino, že več tisoč let človek pridobiva med iz panjev, stalno pa so se tehnike razvijale in prilagajale razmeram in razvoju tehnologije. Tako so ta opravila danes gotovo precej drugačna, kot so bila več sto let nazaj, a v osnovi gre za isto delavnost – vzgajanje čebel in pridobivanje medu.
Pri nas so čebelarji večinoma ljubiteljski in ne poklicni, tudi nimajo velikih gospodarskih interesov. Navsezadnje je precej težko služiti z ljubiteljskim čebelarstvom, saj za rentabilno opravljanje te dejavnosti potrebujemo kakšnih 200 panjev, kar je veliko več kot jih ima povprečen ljubiteljski čebelar. Ima pa čebelarstvo seveda druge prednosti in odlike, s katerimi se prikupi ljubiteljem čebel in medu. To pomeni, da lahko tudi ljubitelji računajo na odlično izkušnjo in v končni fazi tudi na vrhunske doma pridelane izdelke.
Kaj vključuje ljubiteljsko čebelarstvo?
Večino dela vključuje skrb za čebelnjak in pridobivanje medu iz satja. Čebele same večinoma znajo dobro skrbeti zase, če jim seveda uredimo ustrezno bivalno okolje in imajo na voljo dostop do bogatih površin za pašo. Nekaj dela bo v čebelnjaku, s čimer je čebelarstvo lahko nekoliko neprijetno in za nekatere celo nevarno – v mislih imamo seveda tveganje za pik, saj čebele niso naklonjene vsiljivcem, ki posegajo v njihov dom. Tako se čebelarstvo odsvetuje tistim, ki so alergični na pik čebele, ostali pa uporabljajo zaščitno opremo in nekatere postopke, s katerimi je možno čebele umiriti.
Še več dela bo z zbiranjem in pridobivanjem medu. Satje je treba iz panja odstraniti, nato pa odpreti in izprazniti. Ni nujno, da bo to posebej zahtevno delo, je pa treba imeti nekaj znanja in predvsem ustrezne pripomočke. Še veliko dela je potem z obdelavo samega medu, čebelarstvo pa omogoča tudi pridobivanje drugih mamljivih izdelkov, če se lotimo ustreznih postopkov lahko recimo pridobivamo propolis, vosek, matični mleček, med …
1
APR